Ponovno odkrijte sebe!

[Maya29]

Pozdravljeni!

Na vas se obračam, ker bi prosila za vaše mnenje in nasvet. S partnerjem bova letos avgusta skupaj tri leta, od tega skupaj živiva 1 leto in 3 mesece. Stara sva 34 in 30. Imava tudi otročka, ki je star 12 mesecev. Težave v odnosu, so se pričele pojavljati še preden sva zaživela skupaj, po prbiližno 8 mesecih razmerja. Večkrat mi je povedal, da se z mano nima česa več za pogovarjati, nekajkrat je rekel da to ni to. Kasnje naju je presenetila nosečnost. Soočala sva se z odločitvijo kaj storiti, saj nisva še niti skupaj zaživela, noben od naju ni imel službe. Odločila sva se da bova otročka imela. Sama nisem bila za, pa sem se potem vseeno odločila za otroka.
Stanovanje so nama ponudili njegovi starši, in sva mesec pred rojstvom zaživela skupaj. V tem času težav ni bilo. Težave pa so seponovno pričele po rojstvu otorčka. Zanj je bila to dokaj huda sprememba, saj je z prihodom otroka, tudi isti mesec redno pričel s službo. Prej se je recimo ogromno družil s prijatelji, se športno udejstvoval, cel dan počel kar mu je pasalo, bil zelo aktiven, se zabaval itd. Otrok je bil seveda velika sprememba. Tudi sama se prej imela drugačno življenje, pa vendar sem se s tem sprijaznila, da je v središču otroček. Imam ga zelo rada in ničesar ne bi spremenila.
Naj povem da sem bila v času zanositve še študentka, cel čas porodniškega dopusta sem hitela z zaključevanjem izpitov. Opravila sem vse izpite, začela sem pisati zaključno nalogo. Zelo sem pridna, saj si želim čim prej najti zaposlitev. Trenutno nas preživlja partner.
Težave pa se v najinem razmerju pojavljajo vse pogosteje. Partner mi govori, da se z mano nima ničesar za pogovarjati, ker ga ne poslušam. Sama menim, da ni tako in mu to tudi povem. Povem obnovo vseh tem pogovora, o čemer sva se pogovarjala. Na to pravi, da to še ne pomeni da ga poslušam. Pravi, da se z mano ne vidi več in ne želi ustvarjati. Da je v razmerju živčen. Da nima več svobodnega življenja kot ga je imel prej. Seveda ga moti, če otroček vpije in ropota medtem ko se igra. Nekajkrat je že kričal nanj, pa sem mu povedala da še ni takšne starosti da bi ga lahko razumel, da ne sme vpiti in ropotati. Sicer ima otročka rad in lepo poskrbi zanj. Partner je brez energije v njegovih očeh ne vidim sreče. To vse skupaj me zelo žalosti, saj ne vem kaj delam narobe oziroma kaj je razlog za njegovo nesrečo. Velikokrat sem mu že omenila, da naj gre s prijatelji na kavo, da naj počne kar ga veseli, nikoli mu nisem omejevala svobode, celo spodbujala sem ga, da naj skupaj kaj počneva. Pa sva začela spet malo športati. Tudi sam je prost 1 večer med vikendom, ko gre športat in pa 2 dni med tednom po službi. Ne bi rekla da nima prav nič svojega prostega časa, vendar pa ga po mojem mnenju ne izkoristi kot bi ga lahko.
V zadnjem mesecu je dvakrat omenil, da nisva za skupaj, da me ne spoštuje več, saj je začel z besedami, da on rabi partnerko z možgani, da sem neumna z grdo besedo (ker v določeni situaciji isem ravnala kot bi ravnal on), da ga delam živčnega, nazadnje mi je celo rekel, da naj izginem ven iz njegovega življenja, kar me je zelo hudo prizadelo. Najhujše do sedaj. Vendar sama pa kljub vsemu kar vztrajam. Imam ga res zelo rada in mi ni vseeno za najino razmerje. Pogosto je tako, da se skregava, in potem se razjočem, in čez 2 uri pridem do njega, ga objamem in se pomeniva in sva nekaj časa spet ok, potem pa čez kakšen mesec spet udari ven na isti način. Kadar se razumeva se imava krasno. Ponavadi stvari motijo njega. V takšnem razmerju se tudi sama ne počutim ravno več varno, saj se stalno sprašujem "kdaj bo spet udarilo ven".
Zase vem, da nisem popolna oseba, seveda imam napake. Včasih me kakšna ravnanja, ki jih partner ne naredi kot sem si sama v glavi zamislila, naredijo živčno. Potem ga vprašam ali rečem zakaj ne naredi !tako in tako" in preideva v konfllikt.
Sama ne vem v čem je srž problemov v najinem razmerju. Po eni strani sem zelo vztrajna in bi razmerje rada ohranila. Hudo mi je tudi zaradi otročka. Sama sem otrok ločenih staršev in tega si nikoli nisem želela tudi za svoje otročke. Razhoda razmerja me je strah, saj sem trenutno brez zaposlitve, tik pred zaključkom študija. Svojega stanovanja nimam. S svojimi starši ima odnos samo z očetom, vendar o moji stiski ne ve kaj dosti.
Zanimivo je to, da gre za vedno isti vzorec: on izbruhne, ker ga je nekaj zmotilo, potem se skregava (prepiri postajajo čedalje intenzivnejši), potem jaz pridem h njemu in je vse ok. In veza pelje dalje. Sam takšnih izbruhov nimam. Ne vem ali ga res tako živciram, je res tako nevzdržno z mano...Kadar ga vprašam, mi pove da sem oseba na mestu, da sem zelo pridna in delovna in da me ima zelo rad. Po eni strani še vedno mislim, da je bil otrok in nova služba ter skupno življenje šok zanj, vendar bi se v 1 letu na to lahko navadil. Sam mi je tudi predlagal naj grem na svoje in zaživim po svoje, da on potrebuje svobodo... Sama včasih sploh ne vem kaj pravzaprav hoče. Včasih imam takšen občutek, da on "išče prepir",samo zato, da bi nekako preveril mojo vztrajnost...
Ali naj se še vedno trudim rešiti razmere, ali naj vse skupaj pustim? Je smiselno vztrajati? Mislite, da lahko takšno razmerje pelje dalje? Kako naj pomagam partnerju oziroma nama? Ali je to normalno v partnerskih odnosih sploh?
Dejansko niti ne vem kako rešiti te najine konflikte.


Vnaprej najlepša hvala vam za odgovore in nasvete.

[Nevenka]

Pozdravljeni,

pravite, da sta imela s partnerjem že pred rojstvom otroka težave da je on že takrat ugotavljal da "se nima z vami kaj pogovarjat"... No, otrok odnosa skoraj nikoli ne izboljša, kvečjemu poslabša, saj sta oba starša potem še bolj utrujena občutita pomanjkanje časa zase in svoje aktivnosti, komunikacija pa se z zmanjšano strpnostjo seveda poslabša.
Sprašujete, če je tak odnos normalen. Običajno je, da se partnerja v razmerju marsikdaj ne strinjata in spreta, manj običajno pa je, da eden od partnerjev izrazi željo, da bi razmerje prekinil. Zanimivo je, da vaš partner to večkrat izrazi, naredi pa nič. Težko je reči, kaj v resnici razmišlja, ampak verjetno se ne izmišljuje, ko pravi, da se z vami ne vidi več. Seveda je možno, da je tako zato, ker je zaradi otroka in službe dodatno obremenjen, ampak on je tako razmišljal že pred tem.

Kaj narediti? Vsekakor je smiselno, da čim prej dokončate študij in si poiščete zaposlitev. V razmerju, v katerem se partner 2x mesečno spomni, da ne želi biti več v vami, si je verjetno potrebno čim prej zagotoviti finančno varnost. Potem boste lažje trezno razmišljali, kaj narediti z odnosom. Glavno vprašanje je, kako je vam s partnerjem, ki vam ves čas očita, da ste neumni, da se z vami ni kaj pogovarjati, ki vas ne sprejema tako kot ste, pa čeprav verjamem, da se maksimalno trudite. Zaslužite si nekoga, ki vas bo ljubil, cenil in občudoval ter vam vsak dan povedal, kako lepo mu je z vami. Ne moram vam svetovati, ali je pametneje oditi ali vztrajati, na to vprašanje si boste morali sami odgovoriti. Ni preproste rešitve, po drugi strani pa tudi to niso odgovori za čez noč. Po tem, kar ste napisali, se mi zdi, da se v odnosu in komunikaciji precej trudite, vendar ni pravega odziva, saj je za to vedno potreben trud obeh udeleženih.

Poskusite partnerju predlagati tudi partnersko terapijo, mogoče pa bi obema malo odprla pogled na to, kaj je za vaju v odnosu pomembno in kaj so vajine potrebe.

Vse dobro vam želim
Nevenka