Ponovno odkrijte sebe!

[zdenka35]

Pozdravljeni, imam vprašanje v zvezi s problemom, ki se mi pojavlja že od najstniških let.

Neprestano zardevam. Pravzaprav ne neprestano, ampak v družbi ljudi, to so lahko znanci, sodelavci, prijatelji, praktično kdorkoli, ki me ogovori ali se z njim pogovarjam. Najhuje je, kadar me presenetijo ali vprašajo kaj osebnega. Takrat začutim, kako se vročina začne širiti po mojem obrazu vse do ušes. Po glavi mi gre samo, kdo bo to opazil, mi rekel kaj, se mi smejal, karkoli. Vsako jutro se debelo napudram, pa me je še vedno strah. Ko začutim ta občutek, ne morem misliti na nič drugega več samo še na to, kako zgledam, zmedem se in začnem jecljati. Če se le da, čim prej končam pogovor in se nekam skrijem. V bistvu se rada družim, nisem samotarka, ampak ta problem me ubija. Poskusila sem z avtogenim treningom, raznimi vizualizacijami, ampak nič ne pomaga.

Hvaležna bi bila za kakršnekoli izkušnje, predloge in odgovore.

[Nevenka]

Pozdravljeni,

Zardevanje je eden izmed načinov, kako naše telo pokaže, da nam je v neki situaciji nerodno, torej da nas je sram. Sram je čustvo kot vsako drugo, ravno tako kot žalost, strah, jeza, veselje, karkoli. Kljub temu pa med večino ljudi velja neko prepričanje, da je sram slabo čustvo, oz. še slabše, da se moramo tega, da nas je sram, sramovati. Tu pa nastane problem, saj se poskušamo znebiti nečesa, kar je normalno in človeško, torej bi morali narediti nekaj, kar ni realno.

Tudi če bi celo življenje delali na sebi ali hodili na terapijo, bi se kdaj še vedno zgodilo, da bi nas bilo sram in bi zardeli, samo do prave situacije mora priti.

Velikokrat nas je sram zardevanja takrat, če so se nam kdaj zaradi tega posmehovali vrstniki, saj še zdaj pričakujemo, da se nam lahko kaj takega zgodi.

Terapija pri tej težavi ne poteka tako, da se najprej rešimo zardevanja, pa se potem začnemo družiti. Najprej je potrebno pozornost preusmeriti proč od telesa in se poskušati čim manj ukvarjati s tem. Izogniti se moramo tudi svojim pričakovanjem in upanju, da ne bomo zardeli, ampak se sprijazniti oz. se že naprej pripraviti, da nekaj časa pač bo tako.

Po mojih izkušnjah se v večini primerov izkaže, da sogovornik tega sploh ne opazi, saj se nas večina pri pogovoru ukvarja s samim sabo. Ko smo zardeli, pa se moramo odvaditi lastnega kritiziranja in se navaditi, da si damo pohvalo, da smo se soočili situacijo, da smo se kljub temu, da smo čutili, kako nam postaja vroče v obraz, naprej pogovarjali... Skratka naučimo si biti v oporo in s predvsem zaradi te težave ne izogibajmo situacijam. Ko se bomo tega malo navadili, bo vedno lažje in tudi zardevanja bo vedno manj.

Lep večer vam želim in veliko poguma
Nevenka