slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Osamljenost, ljubezen in socialna fobija. Iščem sebi podobne za druženje. • Socialna fobija • Psihoterapija forum

Osamljenost, ljubezen in socialna fobija. Iščem sebi podobne za druženje.

Socialna fobija, socialna anksioznost ...

Osamljenost, ljubezen in socialna fobija. Iščem sebi podobne za druženje.

Odgovor pisan_list sr. 8.mar.2017 0.17

Pozdravljeni, ne vem ali sem svojo temo upravičeno dal na ta forum, ker vidim da imajo nekateri precej hujše težave kot jaz :( Vnaprej se tudi opravičujem zaradi obsežnosti objave.

Malo gledam po različnih forumih in vidim da nas je nekaj z enakimi težavami, zato sem se odločil da poskusim prek forumov spoznati sebi podobne ljudi. Glede na to da sem anonimen sem si rekel, da nimam kaj izgubit, če enkrat za spremembo spoznam nekoga malo drugače - tako da so moje težave in čustva že od začetka servirana na pladnju. Mogoče ravno na ta način nastane kakšna dobra prijateljska vez, ne vem. Svoj kontakt sem pustil spodaj.

Torej, star sem 26 let, študij je mimo in v tem času sem zaradi raznih razlogov (služba, družina, različni interesi...) izgubil praktično vse prijatelje s katerimi sem se družil od otroštva. Od nekdaj sem drugačen, ker sem v družbi bolj tih in zadržan (razen v zaključeni družbi parih prijateljev). Do pred nekaj let nisem niti vedel kako se temu sploh reče, nato pa je par vprašalnikov pokazalo da gre verjetno za socialno fobijo.

Predvidevam da ne gre za hujšo obliko saj običajno nimam težav z interakcijo s čistimi neznanci, npr. v trgovini, čakalnici,... Problem nastane po tem ko ljudi že spoznam, sploh če je to večja skupina (npr. razred v srednji šoli. Nekako se ne znam vklopit in potem sem tisti ki ga vedno sprašujejo zakaj sem skos tiho. Res da je od srednje šole minilo že kar nekaj časa in malenkost se je stanje izboljšalo, ampak v glavnem problem še vedno ostaja. Npr. nedavno, sem se vpisal na tečaj xy športne aktivnosti. Prvo srečanje so vsi bolj zadržani, potem po 2-3h srečanjih pa so kar naenkrat med sabo vsi že zelo domači, jaz pa še kar ostajam v tisti fazi prvega srečanja. Deloma je vzrok v tem, da so moji pogovori preveč površinski- ker nočem bit nadležen in vrtat v ljudi, po drugi strani pa prav teh površinskih pogovorov ne maram in potem sem raje tiho. Če se pogovarjam o kakšnih stvareh ki me zanimajo se mi ni problem pogovarjat več ur npr. par let nazaj sem na bolhi prodajal neko športno opremo in na koncu sva se s kupcem sredi parkirišča več kot eno uro pogovarjala :) Ampak tudi če se pogovarjam s kakšno zanimivo osebo s katero si npr. deliva kak skupni interes ali pa je na sploh fajn oseba imam velik problem. Nekako ne znam oz. podzavestno ne upam izražat čustev in preklopit na bolj osebne teme, čeprav me pogosto zanima kaj več, pa tudi jaz bi rad kdaj kaj malenkost bolj osebnega o sebi povedal. In ravno zato ker se pogovor in dejanja vedno vrtijo le okrog interesov potem to izpade kot da me ta oseba zanima izključno npr. zaradi skupnih hobijev. Pa tudi vse kar povem je to na bolj jedrnat način in pogosto nazaj dobim tudi tako kratek odgovor, saj verjetno iz tega sklepa da mi ni do pogovora... Da pa zadevo še poslabšam, ker nočem izpast čudak, se vklopi še moj obrambni mehanizem in se obnašam, kot da sem super zadovoljen s tem, da nimam pravih prijateljev in da mi na sploh ustreza asocialnost. -_- Sem precej prepričan, da navzven ne kažem da mi manjka bližine.

Saj če pogledam z druge plati, občasno potrebujem tudi svoj mir in mi ustreza da nimam preveč ljudi okrog sebe, ampak vseeno pa pogrešam nekoga res blizu. Takšno osebo, ki ji lahko povem tudi to kar ravno berete.
Zaradi smrti prijatelja in še parih drugih dogodkov v zadnjih nekaj mesecih se osamljenost še bolj potencira. Sicer imam srečo da me zanima veliko različnih stvari, in se načeloma lahko zamotim, da ne mislim preveč na to. Ampak včasih tudi to ne pomaga več, kakšen dan sem res čisto brez volje da bi karkoli počel...

Da sem zadržan in bolj tih me prej nikoli ni preveč motilo, zdaj pa vidim da je to kar huda težava, saj je težje na vseh področjih (iskanje partnerke, prijateljev, službe,...). V osnovni in srednji šoli verjetno še nisem bil dovolj zrel da bi te stvari sploh lahko dojemal na enak način kot jih sedaj, imel sem tistih par svojih hobijev v naravi in več niti nisem potreboval. Nato sem v času faksa bolj po naključju spoznal punco, prek neta seveda. (si niti ne predstavljam da bi jo kako drugače:). Ta leta kar sva bila skupaj, so bila moja najbolj produktivna leta. Nobena stvar se mi ni zdela nemogoča, služba, fax, ni da ni, bil sem najbolj neobremenjen človek na svetu, tudi na svoje probleme sem kar pozabil. Ugotovil sem, da je res ljubezen tista zaradi česa se splača živet. Res je fajn osrečevat nekoga in dobiti nazaj enako v zameno. Kar se mene tiče, mislim da je to praktično vse kar rabim v življenju, ker ostalo se potem vse samo od sebe poklopi. Ona je tudi edina ki ve za moje težave in je bila presenečena ko sem ji povedal o teh stvareh. Pravi, da ji nisem deloval tak ko sva se spoznala. Dokaz, da kar dobro skrivam vse to :/ Prvih par tednov po tem, ko sva pred kakšnim letom šla narazen, sploh nisem dojemal kaj se je zgodilo, potem pa kar iz nenada pufff, ugotovil da sem sam, nikjer nikogar, na katerega se lahko zanesem. Z njo sva sicer ostala v zelo dobrih odnosih ampak nočem ji težit s svojimi problemi ker ima nažalost že svojih dovolj :(

Počutim se, kot da sem postal odvisen od ljubezni. Res si želim, da bi spet imel punco, ampak bolj ko si to želim, slabše mi gre pri realizaciji tega :/ Manjkajo mi objemi, dotiki, vse. Mislim da je to posledica hladnega odnosa staršev. Ti so me sicer vedno povsod podpirali in me moralno dobro vzgojili, ampak občutka, da me imajo res radi, nikoli nisem imel, saj niso nikoli nič rekli ali pokazali. Prvi objem mame sem dobil šele par let nazaj za rojstni dan, ker je bilo ravno tako, da nisem živel doma in me par mesecev ni bilo na spregled. Ful mi je bilo čudno... Vsi pravijo: "Pojdi nekam kjer boš spoznal punce s podobnimi interesi, v planinsko društvo, vpiši se na tečaj tega in onega" ipd. Naj povem, da sem kar nekaj tega že dal skozi in je vedno isti rezultat, isti problem (ne znam komunicirat). Sicer poskušam delat na tem ampak mi gre bolj slabo...
Seveda sem se prijavil tudi na portal za samske... Konkurenca tam je za nekoga takšnega kot sem jaz, enostavno prehuda, sploh ker je toliko moških, ki znajo z besedami in tudi če iščejo kaj drugega kot resno zvezo, to z lahkoto prikrijejo. Me pa zelo prizadene, ko slišim razne zgodbe žensk, ki se pritožujejo nad moškimi, kako smo brez čustev, da varamo, nekateri se psihično in fizično znašajo nad njimi,... Medtem, ko je teh zgodbic precej, pa obstajamo tudi takšni, ki bi naredili vse za svojo boljšo polovico, ampak nekako ostajamo neopaženi in ne dobimo niti priložnosti :/ Se mi pa zdi, da če bi se potencialni partnerki že takoj predstavil kot čustven moški, bi izpadel kot nek obupanec ali pa zelo šibka oseba, čeprav ne bi rekel da sem kaj od tega.

Da ne bom samo jamral, moram rečt, da sem z novim letom začel delat na tem da odpravim/omilim soc. fob. (kdaj ogovorim neznanca, skušam ohranit stik z očmi med pogovorom, govorim bolj naglas ipd.) ampak kot sem že omenil, sem to temo naredil z namenom da najdem koga s podobnimi problemi, da skupaj delamo na socialnih veščinah in tudi veliko lažje je, če veš, da nisi sam v tem, pa tudi kdaj se lahko pošalimo na ta račun :) Malo je ovira če smo vsak s svojih koncev ampak mogoče se pa vseeno da, jaz sem iz Ljubljane. Zanima me vse mogoče, obožujem športne dejavnosti v naravi, hribe,... Zanima me vse kar je tehničnega, vse kar prvič vidim, sem zelo odprt za vse, rad pomagam, ne obsojam, nisem konflikten, všeč mi je glasba, tudi kultura, lahko gremo na kak koncert, kino, gledališče, sprehod, odigramo kakšno družabno igro, možnosti je res ogromno. Pogosto se mi zgodi, da bi šel kdaj na kak dogodek, včasih čisto tako, iz firbca, sploh poleti ko se v Ljubljani precej dogaja, ampak se zelo redko odločim da grem sam. Nisem pa nek ljubitelj žurk in veselic, tudi alkohola ne pijem. Pa ne zato ker bi bil nek zatežen človek, enostavno mi ne paše in se ne zabavam ob tem.

Skratka, vesel bom če se kdo oglasi :) Bi pa prosil da napišeš tudi par stavkov o sebi in svojih težavah, drugače to ne more funkcionirat. Pa brez skrbi, če mi kdo zaupa kaj osebnega, gre to z mano v grob :)
Še moj mail:
pisan.list@gmail.com

Se bom trudil, da bom spremljal email redno, zato tudi če bereš tole v letu 2023, in se najdeš v mojem opisu, kar pogumno v kontakt z mano :)

Za konec še en lep optimistični soundtrack, ki mi je zadnje dni med pisanjem tega hodil po glavi. Je pa iz filma Amélie:

https://www.youtube.com/watch?v=rDVpUUMj7gw

Se opravičujem za vse slovnične napake in vam želim lep dan ali večer :)
pisan_list
 
Prispevkov: 1
Član od: tor. 7.mar.2017 23.49

Vrni se na Socialna fobija

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 0 gostov

cron