Pozdravljeni.
Sem 16 let star in imam težave z pogovorom in druženjem, sicer ne v tako hudi obliki kot nekateri tukaj na forumu oz. tako se mi vsaj zdi. Skratka težave se mi pojavljajo pri komuniciranjem z vsemi, nekako nenajdem teme o kateri naj se pogovarjam (oz to je moj izgovor) in sem preprosto tiho, stojim zraven kot lipov bog. Na srečo, ko sem se vpisal na srednjo šolo sem pristal v razredu v katerem nas je bilo le 5 fantov, torej smo se med odmori vsi družli skupaj napram tem da nismo imeli nič skupnega, ter jih tako postopoma bolje spoznal ter končno našel nekaj o čemer smo se lahko pogovarjali. Vendar se v popoldanskem času, zaradi obveznosti (športa, obiskoval sem namreč Športno Gimnazijo) nismo nič družili. Problem je ponovno nastal sedaj ko sem zamenjal šolo, zaradi prenehanja treniranja. Prišel sem v nov razred, v katerem poznam skoraj vse, saj so bili moji sošolci na osnovni šoli, vendar se nikakor ne morem vklopiti v družbo, bojim se da bodo mislili da se "štulim" oz "rinem" h njim, polega tega tudi če se pririnem v njihovo skupino potem tam stojim in tiho poslušam saj se nikakor nemorem in neznam vklopiti v pogovor, preprosto zamrznem, mogoče mi še uspe izcviliti 2 stavka potem pa nevem več kaj bi rekel, in ker vem da bom izpadel čudno ker samo stojim zraven poleg tega pa se rinem h njim v družbo sem raje sam. Po drugi strani pa sam nočem bit, zelo si želim družbe, nekoga da bi se lahko sporščeno pogovarjal. Ko pogledam po razredu in vidim kako sporščeno se vsi pogovarjajo me prav prime bes, zakaj moram ravno jaz trpeti, zakaj nimam prijateljev tako kot vsi ostali, kdaj lahko sploh rečem da je nekdo moj prijatelj, zgolj dejstvo da se občasno (enkrat na mesec) druživa nepomeni da sva prijatelja? Ter tako večino popoldanskega časa preživim doma, šeposebaj sedaj ko sem prenehal z športom, pri katerem sem pravtako bil sam saj se trener ni nikoli prikazal zaradi bolezni, poleg tega pa sem bil edini v družtvu. Težave imam tudi z ljudmi ki jih dobro poznam, naprimer zadnjič sem šel gledat košarkaško tekmo z bratrancem ki je sicer 2leti starejši od mene, pričakujoč da bova poklepetala me je povabilm vendar sem nato tiho kot miš gledal tekmo in se pretvarjal da me je zanimala kajti nisem bil zmožen pogovora . Nevem kaj se mi dogaja, je to zgolj moj značaj? Hočem se spremeniti, želim si imet prijateljev s katerimi bi se lahko sporščeno družil in užival, ne pa da vsak dan hodim v to šolo, dan za dnem ista zgodba; šola, učenje doma, spanje, šola. Da bi vsaj imel cilj v življenju. Ne pa tako, to zame ni življenje.
Kaj mi svetujete? Vem da vse to kar sem napisal vrjetno nimal nobene niti ampak kot pravim imam velike težave z izražanjem in govorom.
Lp