Ponovno odkrijte sebe!

[Zoki]

Na zacetku vas lepo pozdravljam.
Opisal bi vam svojo tezavo in zelel slisati vase realno mnenje in tudi kak nasvet. Star sem 42 let, locen, imam dva otroka iz prvega zakona stari sta 20 in 15 let. Imel sem partnerko, katera pa me je zapustila pred 14 dnevi. Tudi ona locena z enim otrokom starim 18 let. Po letu dni najine veze sva oba zacutila da naju je odnos zacel dusiti. Ona je hotela opraviti vse sama, mene kot da ni bilo, kot bi me ne bilo, jaz pa sem zacel bezatì iz odnosa. Po letu in pol takega odnosa, mi je dejala, da si moram poiskati pomoc. To sem tudi storil in poiskal pomoc. Terapevtka nama je hitro dejala vi gospa jemljete gospoda kot otroka, vi gospod pa dozivljate gospo kot vaso mater. In res sem jo, kar sem partnerki tudi veckrat omenil, da se do mene obnasa kot moja mama.Terapevtka naju je vprasala ali si lahko priznava, da naju je strah odnosa. Jaz sem takoj priznal, partnerka pa da je ni in da je v najboljsih letih in ne potrebuje taksnega partnerja. Po nekaj urah terapij se je partnerka odlocila da terapij ne bo nadaljevala (da so koristile vsakemu posebaj, nama kot partnerjema pa ne in me tudi zapustila. Prosil sem jo da vsaj dokoncava terapije, da se tudi nauciva kako si lahko pomagava v naprej, skupaj ali pa posamezno, vendar je odstopila.Njena mati je izredno dominantna, oce cisto zgubljen, odsoten, moja mati polna straha in oce tudi. Moja mati je zelo nezaupljiva do mene in ni zmozna ljubezni. Ali izraza nezaupanje ali pa svoj strah. Kako si lahko pomagam naprej? Vesel bi biu realnih besed in tudi kakega realnega nasveta.

[Nevenka]

Pozdravljeni, težko je samo na osnovi napisanega karkoli realnega svetovati, saj vas res ne poznam. Predlagam vam, da se vprašate, če ste imeli tudi v prvem odnosu z ženo podoben problem in ste pred težavami bežali iz odnosa. Če je bilo vsaj približno nekaj podobnega, potem bi bilo dobro v nadaljevanju terapije delati na tem, zakaj se umikate in prevzamete vlogo otroka.

Če partnerka odklanja nadaljevanje terapije, je v to ne morete prisiliti, to je pač njena odločitev. Vsekakor pa bi bilo dobro, da vi nadaljujete in z vašo terapevtko ugotovita, kaj bi lahko v odnosu naredil drugače, kako bi lahko na splošno postal močnejši in bil kos problemom, ki so se pojavili. Če se namreč v odnosu partnerju popolnoma prilagodimo in izgubimo sebe, postanemo zanj kmalu nezanimivi. Tako da to prav gotovo ni pot do srečnega partnerstva.

Toliko zaenkrat, za kaj več bi morala pa imeti precej več informacij.

Vse dobro:-)
Nevenka