Pozdravljeni,
še sama ne morem verjet, da sem tukaj, v tej situaciji. Mož odhaja. Že ko sem to napisala, ne verjamem kaj pišem. Skupaj sva 10 let. Ljubim ga. Res ga ljubim. V preteklosti sem imela zaradi težkega otroštva zelo veliko depresivnih stanj. Ogromno je bilo kreganja. Potem se je nekako umirilo. Zdravila sva se za neplodnost 7 let. Sedaj imava posvojenega petletnika. Finančno sva zelo dobro preskrbljena. Vse imava, le mož pravi da je vse kreganje iz preteklosti privrelo na dan in da odhaja in želi ločitev.
Vem da sem sama kriva za vse. Vsa leta sem težila, bila depresivna, nič nisem vlagala v zakon, skrbela sem le zase oziroma za svoje počutje. Sicer sva ogromno časa preživela skupaj. Eno leto nazaj se je zalomilo. Mož je začel ugotavljat da ne želi biti z menoj.
Med tem časom sem se spremenila. To sam pove. Prav tako pravi, da je sedaj v redu, ampak ne more prebolet preteklosti. Pravi razen dobrega seksa in lepega sina da nimava ničesar skupnega. Skušam biti močna, ampak kaj, ko mi ne uspeva. Cel čas jokam, v ušesih mi bobni in imam občutek da bom spet padla v depresijo.
Občutek imam oziroma sem prepričana da sem za vse sama kriva. To je resnica. Rada bi popravila zadeve, vendar mi ne da več možnosti. Da on razmišlja že leto dni o ločitvi sem izvedela maja letos. Prej nisem vedela. Sedaj seveda se ne kregava že dolgo časa nič. Celo objameva se, kot da eden na drugega paziva, da se drugi ne bo preveč "zlomil".
Vem da je precej zmedeno vse napisano, ampak še sama se ne znajdem. Jezna sem nase, jezna ker ne morem z otrokom funckionirat. Zdaj za dva dni je pri tašči, saj je nevzdržno. Sram me je. Dobro vem, da nisem dober človek. Vsa obtoževanja, ki bodo nastala iz okolice. Ne vem kako bom to prenesla. Že od nekdaj sem zelo občutljiva. Nimam svoje družine, saj smo vsi pokregani. Kar imam je še otrok in zakon v razhajanju.
Kako preživet tole? Kako preživet nekaj, kar niti najmanj ne želiš. Vse moje sanje o srečnem zakonu so šle nekam. Kako se postavit na noge, da naredim največ za otroka? Obtožujem se, ker namesto na otroka mislim le nase. Občudujem ženske, ki so močne ali pa vsaj skušajo biti. Jaz pa še vedno prosim moža naj si premisli in ostane.
Hvala da lahko vsaj tukaj pišem, saj čutim zelo močan pritisk v glavi in prsih.