Ponovno odkrijte sebe!

[Trixor]

Pozdravljeni!
2 meseca nazaj sem šla narazen s svojim fantom. Do včerajšnjega dne sva se še videvala, si pisala, imela spolne odnose, samo živela nisva več skupaj.

Ampak začelo se je vse več kot dve leti nazaj. Končno sem postala študentka in si našla fanta kot se šika. Od zunaj božanski, karakter pa nekoliko zatežen, ampak očitno mi je odgovarjal. Po 4 mesecih poznanstva sva se preselila skupaj, in tu se začno problemi. Ko sva uradno postala par, je odšel smučat in jaz sem ga šla en dan pit s kolegi. Ko se je vrnil sem imela mačka, in mi je pomagal, da sem se počutila bolje, čez nekaj dni pa sem jih poslušala kako sem se ga lahko tk napila, ko sva bila skupaj šele nekaj dni, da jaz nimam izhodov ko njega ni v mestu. In jaz sem ga poslušala, odtujila sem se od svojih prijateljev in prijateljic. Vedno bolj sem postajala nemirna. Preteklo je nekaj časa, skupaj sva se imela čudovito, ampak ven je hodil samo on. Omenil je, da bo odšel na morje s kolegi, seveda meni ni bilo ravno po godu, da bi šel, ampak sem mislila, da če lahko gre on lahko grem tudi jaz, in sem mu omenila, da smo se s puncami menile, da bi šle pravtako na morje skupaj. Njegov odgovor na moj predlog je biv:" Če greš na morje, grema kr narazen, ker se boš spodaj itak skurbala." Seveda potem nisem šla, samo, da sem mu ustregla. Ampak se je začela kregarija, ker sem potem začela tudi jaz težiti, da naj on tudi ne gre na morje s svojimi. Takrat se je prvič odseliv od mene, ampak je po nekem času prišel nazaj. Seveda je šel na morje s svojimi kolegi in ko sem našla fotografije z morja sem našla slike drugih žensk v kopalkah, za katere je zatrjevav, da je to njegov kolega slikal. Seveda sva se večkrat sporekla glede tega. Potem je bilo nekaj časa mir, jaz nisem hodila nikamor razen kar sem šla z njim, on pa je hodil v Ljubljano in Celje ven s svojimi kolegi, v meni pa se je nabiralo vedno več jeze. Prišlo je že tako daleč, da sem ga udarila. Vsakič ko je šel ven s kolegi, bolj sem se oddaljevala od njega, manj sem si želela, da bi bla z njim, ker se mi je njegov stavek, da jaz nimam kam za it tako ukoreninil v glavo, da se ga nisem mogla rešiti. Potem sva preživela lepe čase skupaj, dokler spet ni poknilo zaradi kolegov, zaradi stvari, ki so se nama nabirale. Jaz se ne znam umirit, ko sem jezna, on se je znal, ampak sem vedno tako dolgo gnjavla, da mu je počil film in potem je šlo vse še samo navzdol, prišla sva celo tako daleč, da sva se vredu stepla in sva bila oba v modricah. Potem se je stanje pomirilo, zopet sva se nekako zaljubila, dokler ni prišlo zopet poletje in se je on odločil, da gre na morje s kolegi, jaz pa zopet nisem smela iti, saj naj bi se po njegovem mnenju tam skurbala. Potem sem mu omenila, da bi šla preko fakultete na potovanje po evropskih mestin za 16 dni, in mu spet ni odgovarjalo, češ, da se mu hočem maščevati za to, da gre na morje za 4 dni, da js rabim vse x4. Seveda, zopet nisem šla nikamor, in tako sem ostala brez prijateljev in prijateljic. V meni pa je bilo vedno in vedno več jeze, ki je nisem znala, še vedno je ne znam obvladati. Potem mi ni več upal povedati, da gre kam, in mi je navado povedal pol urce preden je šel kam s kolegi, saj sem bila vedno jezna, ko mi jih je omenil. Bila sem ljubosumna, da on lahko in jaz ne, da on še ima kolege, jaz pa sem vse izgubila, ker sem se mu prilagajala. V njegovih očeh pa sem postajala vedno večji zmaj, control freak, ki ga hoče konstantno pod nadzorom, in rabi dovoljenje od mene, da lahko kaj naredi. Res nisem hotela tega, ampak nisem se znala pomiriti, nisem znala ukrepati. Po lanskem morju, pa se je vse skupaj lepo umirilo, zaživela sva kot pravi par, vse se je poklapalo, kmalu tudi jaz nisem bila več jezna, ko je šel s kolegi se zabavat. Sicer je bil še problem, ker sva en dan šla ven, in sem se zmenila, da bi prišla dva moja sošolca še zraven, ampak je prišel samo eden, in to je moj sprejel kot date. Potem pa je bilo mir dokler ni prišlo 2 meseca nazaj do njegovega rojstnega dne, ko so bili zopet fantje in so šli v Escaperoom, za katerega sem rekla eno leto nazaj, da bi šla, ampak mi je zatrkeval, da ni denarja za to in sem pustila na miro to zadevo, takrat mi je pa počil film, povedala sem mu vse za nazaj, mu očitala kakšen prasec je, vse kar me je morilo sem mu povedla - večinoma grše, večinoma sem bila sva iz sebe in sem se drla nanj, kot, da mi manjka nekaj v glavi. Vse kar sem požirala ti dve leti in pol, vse je prišlo na plano. Vse skupaj ke nekak prenesel, dokler nisem spet mela izpadov, ko me je zajel val ljubosumja, ko se je za šankom pogovarjal z drugo punco, katera je imela tako postavo kot si je želel ( naj pripomnem, da sem zaradi njega izgubila v štartu zveze 25 kg, ker mi je že takrat postavil ultimat, da on noče imeti debele ženske in če hočem bit z njim naj shujšam). Šel je domov, da bi mi pokazal, da mi zaupa toliko, da me pusti samo zunaj. Jaz pa sem šla za njim, cela razjarjena, jezna, ljubosumna, kaj si on misli, in sva se sporekla, stepla in sem ga potisnila proč od sebe, tako, da je padel na kavč in si je najverjetneje poškodoval rebro. Takrat se je ponovno odseliv, bil je jezen name, jaz pa nanj. Potem se je stanje umirilo in po 14 dneh sva se zopet normalno pogovarjala, ampak jaz nisem mogla preprocesirati cele zadeve in začelo se je obdobje obtoževanja iz mone strani kak prasec je, kaj vse mi je naredil hudega in se nisem znala umiriti, dokler mi ni včeraj dokončno poknalo in je odšel. Prosim pomagajte, kako naj začnem brzdati svojo jezo, kako naj začnem odpuščati za zadeve, katere so se zgodile, saj spremeniti jih ne more nihče?

[Nevenka]

Pozdravljena, Trixor, na našem forumu. Tale vajin odnos je resnično dramatičen, poln razhodov, jeze, sovraštva, pa spet želje po tem, da sta skupaj. V njem si se popolnoma izgubila, izgubila si svoje prijateljice, svojo družbo, vse, kar rada počneš, si tako rekoč v zaporu. In potem se sprašuješ, zakaj si jezna in kako naj kontroliraš svoja čustva. Mislim, da bi bilo bolj na mestu vprašanje, kako iti naprej, se začeti spoštovati (glede na to, na kaj vse pristajaš v odnosu, se prav gotovo ne spoštuješ), se imeti rada in poiskati partnerja, ki bi ti ljubezen vračal brez bolezenskega ljubosumja. Pri vaju res ni bilo enakosti za oba in normalno je, da je stiska in prilagajanje iz tvoje strani rodila jezo. Ali si lahko predstavljaš prihodnost s tem partnerjem, si predstavljaš, da bi imela otroke, družino z njim? Kako bi ti bilo celo življenje v kletki brez medsebojnega zaupanja?

Kadar nekdo pristaja na takšno partnerstvo, je vedno problem v odnosu jaz-jaz, saj se tako rekoč zapostavljamo na vseh področjih, samo da ne bi bili sami in da partner ne bi odšel. Noben partner ni vreden, da zaradi njega pozabljamo nase, ne rastemo in počnemo stvari, ki jih imamo radi. To pač ni partnerstvo, ampak zatiranje. Ko se imamo dovolj radi, začnemo postavljati meje in ne dovolimo, da nam nekdo krati naše pravice. Zdrav partnerski odnos je medsebojna rast in podpora drug drugega pri stvareh, ki si jih vsak želi. Če to ni tako, je pač potrebno razmisliti, kako nam je s samim seboj, da smo pristali na neko razmerje, ki nam povzvroča veliko več bolečine in jeze kot pa lepih občutkov.

Vse dobro ti želim
Nevenka