Pozdravljena gospa Nevenka,
pred kakšnim mesecem sem vam že pisala. Napisali ste mi zelo lep in pomirjujoč odgovor, v katerem vedno znova, ko ga ponovno prebiram, najdem novo upanje in vsaj malce moči za prihodnost.
Takrat sem napisala, da sem noseča in da imam kar precejšnje težave z anksioznostjo in njenimi simptomi že 20 let in da sem jemala zdravila. Zdaj zaradi nosečnosti neke "prave" terapije nimam (polovička Rivotrila) in se vsak dan psihično počutim precej šibko (omotice, kot da me noge komaj držijo).
Pred 3 tedni mi je ginekologinja rekla, da imam krajši maternični vrat in da moram več počivati, da se ne začne odpirati. Prej sem hodila na daljše sprehode v gozd, zdaj pa sem se skoraj čisto zaprla. Grem samo še do vrtca po hčerko, drugače pa se držim doma. Tako me je najmanj strah in se počutim najbolj varno. Tudi ko grem ven, mi je v veliko uteho, če me spremlja mož. Zmanjšati skušam vse aktivnosti, saj mi predstavljajo velik napor in stres. Pred nekaj dnevi sem morala nastopati pred publiko in me je bilo zelo strah, da bom kar zlezla skupaj. Nekako sem zdržala, a je ponoči, ravno ko sem se začela umirjati, prišlo za menoj. Srce mi je tako razbijalo, da sem mislila, da me bo kar na mestu konec. Seveda sem se prestrašila. Strah me je ne le zame, ampak tudi za še nerojenega otročka. Da bo umrl skupaj z menoj. In ta občutek je res grozen.
Čez približno 2 meseca me čaka še porod, če seveda ne bo že prej zaradi kratkega materničnega vratu. Zelo me skrbi, kako bom zdržala in da ne bom kar tam umrla. Kako naj vem, da ravno med porodom ne bom doživela paničnega napada. Res se mi zdi, da nimam več nobene moči in tudi ne vem več, od kod naj jo sploh črpam.
Mi lahko pomagate s kakšno pomirjujočo besedo in nasvetom, da bi mi bilo vsaj malo lažje?
Iz srca hvala, Barbara