napisala sem že cel izpovedni roman, pa mi ga je žal izbrisalo.
Sedaj bom bolj kratka in morda celo jedrnata, saj sem v drugačnem razpoloženju, utrujena in ne toliko čustvena.
Že v naprej se resnično zahvaljujem za pozornost in odgovor.
Prej sem bila v krču in bolečinah ter vročinska, v veliki stiski, saj sem bila pred tem, da podpišem (ne še dokončno) pogodbo za (zaenkrat) kratkotrajno, slabo plačano, a vsaj iz enega vidika zanimivo in lepo delo, ki je prišlo (dobesedno) kot po naročilu, ki pa (se mi zdi), mi nekoliko zapira nekatere druge zamotane poti in želje (?). Dvomi so se seveda močno ojačali, ko so me izbrali. Sedaj sem nekoliko bolj pomirjena, a še vedno nimam pojma, kaj bi v resnici rada. Prosim, naj bo glede tega vse prav.
Stara sem čez 30, živim v okrnjeni primarni družini. Otroštvo (do sredine OŠ) je bilo po spominih zelo lepo in kreativno, se pa zavedam, da veliko mojih težav izvira tudi iz družine, kar sem jim tudi večkrat povedala. Imam dolgoletnega partnerja. Pred nekaj leti mi je umrla bližnja oseba. Nočem delati za preživetje, zaradi tega se krivim, nočem pa biti parazit.
Sem popolnoma nesposobna odločanja (morda si tega preveč želim?) in zdi se mi, da počasi zavračam življenje, ki ga imam sicer lahko tudi zelo rada in se mi zdi zelo zelo lepo. Ampak lahko sodelujem le kot opazovalec, ne morem odločati in delovati iz sebe. Ko se obračam po pomoč (lahko tudi čisto banalno), vedno obstaja nevarnost, da bom izkoriščena, da mi drugi hočejo škoditi ali pa, da me enostavno ne slišijo zares in govorijo na splošno ali zase (kar počnem tudi sama). Ker me ni. In potem lahko sledim navodilom ali pa ne. In ta so navadno zelo raznolika.
Mi pa kar ni jasno, kako nekateri dobri ljudje (jasno s svojimi napakami
) še kar ostajajo v moji bližini, za kar sem jim hvaležna. Tudi na njih se največkrat nanašajo zgornje misli. Kot, da ne morejo imeti ljudje dobrih namenov in hkrati egocentričnih in drugih "slabih" nagibov. Ne vem.Ko se je treba zares odločiti za spremembe mi ni pomoči, se vidim kot mejno osebnost oz. takšno, za katero je bolje, da se ji vsi (tudi terapevti) izognejo. Kot zlo
. Včasih vidim to kot izgovor. Vidiki se menjajo lahko iz trenutka v trenutek. Neskončno jih je, tako da otrpnem. Predvsem, ko se je treba kaj odločiti. Ob poskusu psihoterapije (1x po pogovoru z osebno zdravnico) sem imela občutek, da sem moteča, čeprav je bila psihoterapevtka zelo v redu in sem vedela, da je zelo zasedena. Morda sem si občutek kasneje namislila. Prevečkrat se mi zdi, da je svet prostor boja za preživetje, kjer se taki kot jaz kar sami sčasoma eliminirajo. Kjer lahko samo nadzorujemo svoje slabe strani, ki so vedno bile in vedno bojo.
Občutke krivde usmerjam lahko na druge (zlo), predvsem pa v najgloblji plasti nase, saj se mi včasih zdi, da nihče drug sploh ne obstaja. Vse kritike na kogarkoli jemljem osebno. Sem pa sposobna tudi sama kritizirati.
Rada bi živela in delovala odgovorno do soljudi, ne iz strahu pred sankcijami ali le na videz, ker tega ne morem več, ampak iz ljubezni. Ali je to možno? Rada bi videla ljudi zares in jih ne imela rada samo v teoriji in na samem. Rada bi bila iskrena, čeprav nekateri pravijo, da sem zelo ali preveč. Pa nisem. Mislim, da sem nekoč bila, da sem znala delovati iz sebe in v skladu s smislom.
Še bi lahko pisala (in tudi sem prej
). Nočem se preveč podrobno izpostaviti.Nočem niti pisati na forum, ko stisne, sicer pa živeti enako.
Čeprav ni vedno vse enako.
Kako naj se nekdo, ki je nekoliko bolj nagnjen k ne biti kot biti odloči za resnično spremembo?
Hvala za kakršnokoli terapevtsko spodbudo in lepe dni.
S.
