Lep pozdrav vsem,
sem Barbara in pričakujem tretjega otročka (sem v 24.tednu). Neznansko sem si želela ponovno doživeti to "blaženo" stanje, a se trenutno počutim zelo daleč od občutka blaženosti. Izjemno mi je težko in vsako jutro, ko se zbudim, z vsem srcem upam, da bom preživela še en dan. Zdi se mi, kot da doživljam najhujšo nočno moro in da mi nihče na tem svetu ne more pomagati.
Naj povem, da se zdravim za depresivno-anksiozno motnjo že približno 20 let. Jemala sem Paroxat in Alvento, med nosečnostjo pa ne smem jemati zdravil, čeprav mi je psihiater zaradi slabega počutja po prvih treh mesecih nosečnosti predpisal četrtinko Rivotrila. Nisem prepričana, da mi zdravilo kaj dosti pomaga. Prvi dve nosečnosti sta bili težki (bila sem predvsem depresivna in sem veliko jokala, a zdravil nisem jemala), a ne tako kot ta. Morda tudi zaradi starosti (stara sem 41 let) me vse bolj skrbi in moti, želim si samo miru. Skoraj vsak dan se počutim slabo, predvsem telesno in posledično tudi psihično (vrtoglavice, glavoboli, razbijanje srca, splošna šibkost, slabo spanje, žalost, obup) in resnično ne vem več, kako naj si pomagam. Mislim, da sem nekaj resno bolna in bi šla najrajši kar k zdravniku na vse možne preiskave, čeprav sem v vseh teh letih že veliko preiskav dala skozi in na telesni ravni ni bilo nikoli nič ugotovljenega.
Tako zelo bi se rada veselila otročička, ki prihaja, pa mi veselje kazi moje slabo počutje. Vsak dan mislim, da bom umrla in sem zaradi tega še bolj žalostna.
Ne vem, kaj in kako bo...minute se vlečejo kot cela večnost...ko bi mi vsaj lahko kdo rekel, da bo vse v redu...z mano in otročkom...zaskrbljena sem...
Barbara