Forum sem našla, ko sem iskala informacije kako naprej. Popolnoma sem obupana in sploh ne vem več kaj je normalno in kaj ni ali se mi za družino splača trudit ali nima smisla. Ne vem kje naj zgodbo začnem. Z možem sva v kristusovih letih, poznava se že od otroštva, vendar sva vsak zase imela pestro življenje, nisva se družila. Našla sva se spet pred 8 leti in zdaj sva poročena 6 let. Imava 2 majhna otroka. Najina veza je šla že večkrat čez pekel in nazaj. Sama sem odrasla v veliki družini s 4 otroki in sem se vedno trudila pogovarjati, razreševati težave, izražati čustva, mož pa je nagnjen k zapiranju vase, begu v svoj svet in pometanju pod preprogo. Za piko na i, se je zapiranju v svoj svet velikokrat pridružil alkohol. Jaz sem njegova prva ženska s katero je živel skupaj, jaz sama pa sem že prej živela bolj ali manj na svojem in se preživljala sama. Jaz ne vem kaj on misli, ker se mi nikoli ni odprl tudi ko sem ga prosila, svoj čas sem se navadila in to sprejela, ampak z leti pa je začelo postajati čedalje težje. Najprej je imel epizode alkohola, ko sva se borila za svoj obstoj. Prvega sina od začetka niti ni dojemal. Ves čas je imel občutek da se bo zdaj zdaj njegovo življenje zdaj končalo. Vsak vikend je še zadnjič mogel it pit. Kregala sva se in jaz sem jokala. To je bila stalnica, vedno znova. Na neki točki sem ga celo postavila pred vrata. Vmešana je bila itak cela žlahta. To meni on očita, da drugje perem domače perilo, jaz pa menim da tega ne bi počela, če bi sez njim lahko pogovarjala. Večkrat mi je občutek tudi pravil, da me sploh nima rad. Da je z mano, ker so ga pač naučili da rabi žensko, da je fajn met žensko, da si edino tako normalen. Tudi ko sem ga postavila pred vrata, ni naredil zame nič. Prvi večer se je šel napit in si našel priležnico. To ni bilo prvič. Prevaral me je v tisti dobi 3x, odpustila sem mu čeprav nikoli ni priznal. Že ta odnos je bil meni žaljiv. Da misli, da mu nič ne morem zamerit, če mi ne prizna. Da z mano ravna kot s tujcem, kateremu lahko laže in prikriva stvari. Tudi otrok od začetka ni sprejel, v nosečnosti, ki je bila zame še posebej stresna, ker sem si jo vedno predstavljala kot čudovito obdobje, kar pa ni bilo. Bila sem občutljiva in tečna. Nehala sem kaditi in pričakovala sem, da mi bo partner stal ob strani, da bo videl kdaj sem utrujena in me poslal spat, da bo z mano nehal kadit itd. Seveda sem se na grd način zbudila iz svoje iluzije
, takrat se je zgodila tudi prva prevara. Začel me je puščat doma, ker sem mu bila tečna in začel je hodit po svoje. Takrat sem poskusila vse. Najprej sem jaz šla od doma s tamalim, ni blo razlik. Potem sem njega vrgla....nikoli res nikoli, naj sem naredila karkoli nikoli ni prišel za mano on. Nikoli se ni opravičil. Se je bil pripravljen pogovarjat, ko je bilo že res hudo. Pa še takrat se zadira in uporablja poniževalen ton, zavijanje oči in valjenje krivde name, čeprav zelo rad pove, da jaz nisem s "pravim pristopom" prišla do njega. Pa sva tiste čase nekako prebrodila. Zaradi pijače je celo izgubil izpit. Po mojem mnenju sem mu povsod stala ob strani. Vedno sem bila tam, zraven njega sem sedela na sodišču, z njim sem šla po kredit za motor, ga podpirala ko je bil član raznih klubov, želim da ima svoje hobije, komplicirala sem samo zaradi pijače in kadar sem imela občutek, da je družina bila prikrajšana. Jaz sem navajena skrbet za njega, za otroke. Men je normalno, da če vem da rabi nogavice, da grem in mu jih kupim. Ne zamerim mu preteklosti, čeprav bi lahko za veliko stvari obrnila nos. Tudi udaril me je ko je bil pijan. Cel čas mu pošiljam sporočila, ki jih sploh ne bere več. Na kolenih ga prosim, za sebe za otroke. Z leti sva čez tahudo prebrodila. Na neki točki sem ga že sovražila, sovražila do obisti. Videt ga nisem mogla in odločila sem se, da zdaj pa imam dovolj in da grem. Oddaljila sem se in potem je v neki točki nastal kratek stik, kar čez noč se je zgodilo, ko da bi odrasel za 15let v dveh dneh. Nehal je pit in kadit in hodit ven. V bistvu sem kar cvetela od ponosa kako je možno, da je toliko dozorel, ker danes je drug človek. Tudi moji starši pravijo, da ga ne prepoznaš. Kakorkoli obrneš je danes iz tistega kar je bilo krasen oče. Edino otroci mu sežejo do živega. Sam jih rihta, vozi v vrtec. Se igra z njimi. Večinoma je doma. Tudi doma pomaga več. Pogrešam samo še naju.....najin odnos, zaupanje, ljubezen, vse to se je nekje izgubilo. Lagala sem si, da ker niti ostalih čustev ne zna izražat, za kar ni sam kriv, to je prinesel iz primarne držine, da tudi ljubezni ne zna prav izrazit. Mene pa to čedalje bolj moti. Moti me da pozabi name. Vzame sina sabo, mene nikoli. Nikoli se ne spomni sam od sebe da bi mi2 kam šla sama. Pred kratkim sem tudi želela še enega otroka, pa ga sploh ne morem vprašat. To je tabu tema. Takoj vzroji in začne vpiti, sledi kreg. Pa v bistvu ne morem rečt da ga on noče, samo noče se pogovarjat o tem. Pa prideva potem takoj do največjega problema, seks. Seks nikoli ni cvetel. Zdaj če povem kako problem jaz vidim. Se mi zdi daje že od začetka bil problem, ker je moj apetit veliko večji kot njegov. Sam niti nikoli ni znal prav "predat" se. Vedno je imel le neka "platonska" telesna razmerja in ko prideva do "intime" zamrzne na celi črti. Poleg tega, tudi vedno pričakuje, kot v ostalih stvareh v odnosu, da stvari le prejema in ne nič daje. Nikoli mu nisem ničesar odrekla, kar si je želel, vse sem bila pripravljena probat, pa vendarle sem upala, da bo slej ko prej spoznal, da tudi jaz kaj rabim in mi začel vračati kar mu dajem. Pa kakorkoli, libido ima precej nizki, poleg tega še rad zabrusi, da ni vse v seksu, kar se strinjam sicer pa ipak se mi zdi, da nekako jaz pa le bi več. Se je pa navadil, v "hudih časih" tudi sam poskrbeti zase in zdaj sploh ni seksa več. V celotnem obdobju 8ih let, seveda sva imela tudi "nepozabne dogodke" 2x mogoče 3x, vse ostalo pa je bilo bolj megleno, ali samo za njega. Nič me ne moti kar počne, vse je super, je dinamičen, spontan, na tehniki se vidi da je ogormno delal, ampak mu enostavno ni do tega. Kot da si z mano ne zna pomagat. Raje se zapre v wc in gleda filme. Seveda otroci niso v pomoč. ker nikol nisva sama, zvečer pa sva utrujena. Poleg tega je z moje strani tudi problem, ker vedno čakam da bo on dal pobudo. To vem, to se težko pripravim, nekajkrat sem sicer nerodno probala, pa me je zavrnil, potem pa me je čisto zablokiralo. Zdaj pa sploh ne morem, ne znam se več približat. Ta pornografija me žali, občutek imam da ga ne privlačim sploh in tako imava že abstinenco praktično že 2 leti. Saj sva seksala ene 3x vse skupaj, ampak tako brez veze, skorajda med spanjem. Nobene nežnosti ni med nama. Nikoli me ne objame, nikoli me ne prime za roke, nikoli se me sploh ne dotakne iz nobenega vidika. Spiva skupaj, ponavadi je kakšen otrok vmes, ampak to nikol ni bil problem, tudi če sva sama se obrne proč....Torej odnos sva izgubila.
Predlagala sem terapijo nekajkrat, pa nekako kaže da noče it. Pravi naj grem sama, da jo jaz rabim. Pa da itak mora bit vse po moje. Da vsi vedo da sem jaz najbolj pametna na svetu in da vsem vsiljujem svoje mnenje. Pa da sem si zdej to terapijo zabila v glavo in jo bom tolk časa naprej metala dokler je ne bom izsilila, a da je sploh ne rabiva, da on nima nobenih problemov, da itak nimava denarja zato in da probleme si sam js delam. Da moški nič ne razmišljajo nič in da njemu nič ne manjka. Včeraj pa je celo izjavil, da si on zakon predstavlja kot skupnost v kateri imata oba korist. Ženska kuha, moški seka drva. Super je če maš skupne hobije, če ne ma pač vsak svoje in svojo družbo, svoje življenje. Jaz sem rekla, da se mi zdi tak odnos nikakršen, da jaz mislim, da je v prvi vrsti potrbno da je med moškim in žensko privlačnost, pa mi je rekel, da to je stvar živali, da to ni pomembno. Naj tukaj še povem da vara me zdaj ne. Mislim, da se iskreno trudi zdaj za družino. Sej gre seveda gre, še vedno kdaj ven. Zadnjič je šel na nek motozbor, pa mi je tudi povedal par dni prej.....nisem mela nič proti, sem pa pričakovala, da me bo vzel sabo. Že dolgo nisva bila nikjer sama2 in ker me sam ni povabil, sem sama omenila oz vabilo grdo izsilila. Pa se ni branil je pa večkrat omenil, da sem sitna. Sama sem potem skuhala kosilo, uredila varstvo za otroke, on pa je cel dan se ukvarjal s šraufarijo. Seveda sem bila užaljena, ker sem sama mogla spet skrbet "za naju" in tako sem se tudi obnašala. Ko je vse naredil, me je previdno vprašal, kaj bova z otroci in sem mu zabrusila, da naj gre kar sam če ni uredil varstva. Pa se je usedel in šel sam. Takoj sem mu poslala sporočilo, da mu zamerim, pa ga je odignoriral. Naslednji dan, mi je rekel, da me ni imel volje vzet s sabo, ker sem se "grdo vedla". Potem smo bili spet na morju in sva vse to spet seveda spet reševala, pa bi me lahko vzel sabo na pijačo in se pogovoril z mano....ampak ne. Šel je sam. Vedno ko se moreva pogovarjat on gre. Ko pridem jaz do njega (vedno pridem jaz do njega), on zbeži ali zavije z očmi. On ne vidi potrebe, on nima problema, on je fajn. Njemu nič ne manjka, on nič ne razmišlja. On ne vidi da bi bili bližji odnosi potrebni in nima časa za take neumnosti.
Jaz ne znam povedat več, kako užaljena sem zaradi takega pristopa in kako mi je hudo. Zaprem se tudi jaz vase in se trmam. Pa tudi pol leta ni prišel vpršat kaj je. Jočem sama na tleh, on pa gre in si prižge tv. Naslednji dan pa želi, da je vse v redu, kot da nikol ni nič blo. Če ni vse v redu in bi se js še kr rada pogovarjala, mi zabrusi, da nisem normalna in spet čaka naslednji dan......do tega pogovora včeraj ko je povedal, da se njemu zdi zakon kot pogodba v obojestransko korist. In tako se tudi do mene obnaša. Izkoristi me za tisto kar mu po njegovem moram dat, vrne pa po moje nič ne. In prišla sem do točke, ko se mi zdi da samo dajem in dajem in dajem in da nimam kaj več dan. Ne želim met zakona brez ljubezni. Prepričana sem da to ni normalen zakon in da v takem zakonu ne morva vzgojit normalne otroke. Njegov odogovor na to pa je: da ni samo moja predstava zakona normalna, da ima tud on pravico do svoje. Tukaj se neha debata.
Jaz ne vem več, kdo je nor in kdo normalen. Nisem srečna, on pravi da zato ker preveč kompliciram:/. Tako sem žalostna, tako obupana, da se bojim da bom naredila kaj kar ne želim iz čistega obupa. Pa še to bo rekel da sam izsiljujem in da hočem vse po svoje. Pa nočem tega. Nočem da je vse po moje in sploh ne vem več, kaj je po moje. Jaz mislim, da ni v bistvu nikol blo nič po moje, da je vedno vse po njegovo in da on meni oporeka svoje težave. Nočem živet v zakonu brez ljubezni. Raje sem sama in plačam nekomu da mi seseka drva kot da živim sama svoje življenje s cimrom, s katerim le vzgajava otroke, sicer pa mi niti ne pridrži vrat niti ne pogleda ali capljam za njim ali ne in če se si to res želim.
Najlepša vam hvala za nasvete.
Lp.
