slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Čustvena samostojnost • Strokovnjak odgovarja in svetuje • Psihoterapija forum

Čustvena samostojnost

Vprašajte strokovnjaka kako reševati vaše težave z depresijo;
pomoč, svetovanje, predlogi in komentarji terapevtke za vaš primer.

Čustvena samostojnost

Odgovor Samostojna pet. 6.maj.2016 7.43

Spoštovani,

stara sem 32 let, edinka, redno zaposlena. S fantom sva v vezi 8 let. Lahko rečem, da sva partnerja v pravem pomenu besede.
V naslednjem letu želiva svoj odnos razviti do te mere, da bova lahko napredovala v življenju (poroka, otrok). Partner zaključuje študij (obenem občasno dela), ki je velikokrat predmet spora med njim in njegovimi starši ter med mano in mojimi starši. Veliko časa sva se v preteklosti namreč ukvarjala z mojo brezposelnostjo, ki se je po zaključku študija (na družboslovni smeri) vlekla kar tri zelo dolga leta in je pustila predvsem na meni posledice v samozavesti. Tako je partner študij malo zapustil (obenem sicer delal), vendar ga ni nikoli opustil. Sedaj že dobro leto lepo in vztrajno napreduje in meni, da ga bo letos zaključil. Kljub temu naju starši ne podpirajo brezpogojno, zgolj nenehno sprašujejo kdaj bo zaključil. S tem imam predvsem sama težave, saj sem edinka in dokaj navezana na starše, s katerimi sem živela (sicer zadnja leta v različnih nadstropjih hiše) do lanske jeseni, ko sem se končno preselila na svoje, saj sem dobila redno zaposlitev. Sedaj sama pri sebi odkrivam, da prostorska in finančna neodvisnost še ne prinašata čustvene neodvisnosti. Predvsem mnenje moje mame me zelo ovira pri razvoju lastne osebnosti, medtem ko je oče bolj pasivna figura v naši družini, ki pa me je vedno tiho podpiral in se ni vmešaval v moje življenjske odločitve. Moja mama je zaradi določenih svojih izkušenj nezmožna brezpogojne ljubezni, kar sem s časom sprejela. Ne dvomim, da me ima rada, vendar me ne more oz. ne želi oz. ni zmožna sprejeti tako kot sem. Vedno je treba nekaj popraviti. Lahko je tako banalno kot moja frizura ali oblačila ali pa resnega kot moj odnos s fantom. Mnenje oziroma nasvete ima za vse (tudi za očeta). Kako čistiti stanovanje, kako se ličiti, kako nastopati v službi... Kakršenkoli pogovor z njo ni mogoč, saj takoj reče, da jo napadam in sem nesramna. Sama se skoraj vsakodnevno zalotim, da nekaj naredim, ker bi ona tako rekla oziroma ko ne naredim nekaj občutim določeno mero krivde. Svojemu fantu zaupam, saj mi je s svojimi dejanji velikokrat pokazal, da je sposoben in odgovoren moški, ki bo izjemen mož in oče. Včasih pa se me vseeno polasti dvom oz strah o njegovem uspehu pri študiji, ki je pomemben za njegovo zaposlitev in najino skupno življenje. Dvom mi s svojimi nenenhnimi komentarji zasejala moja mama, ki fanta nikoli ni želela sprejeti, ker ni po njenem okusu (nacionalnost, izgled), čeprav fanta zelo slabo pozna, ker se niti ne potrudi, da bi ga bolj spoznala. Ga zgolj tolerira in je vljudna na skupnih dogodkih (božič, rojstni dnevi).
Ti dvomi, ki se seveda preselijo iz mene tudi na fanta, so nama v zadnjem času povzročili kar nekaj neprespanih noči in depresije. Poleg tega dejstvo, da nimam nobenih prijateljic tukaj, ker so se vse odselile v tujino, samo znižuje mojo samozavest in posledično povečuje vpliv moje mame. Starša videvam sedaj zgolj ob koncih tedna, ko pridem na kosilo oz. gremo na kak skupen sprehod/izlet.
Zato me zanima, kako naj presekam to res neproduktivno in skoraj škodljivo čustveno odvisnost? Kako spravim njen glas iz moje glave in telesa? Vem, da je to nujno za moj nadaljni osebni razvoj in razvoj moje zveze. Za kakršenkoli nasvet se vam iskreno zahvaljujem. S spoštovanjem... (Ne)Samostojna
Samostojna
 
Prispevkov: 1
Član od: pet. 6.maj.2016 7.38

Re: Čustvena samostojnost

Odgovor Nevenka pon. 9.maj.2016 17.58

Pozdravljena na našem forumu. Včasih res ni dovolj, da se preselimo in se tako rekoč fizično osamosvojimo, glas in sporočila naših staršev so trdovratno zasidrana v nas, pa čeprav smo lahko daleč stran od njih. Potrebno je počasi ozavestiti, kaj so njihovi glasovi in kaj smo mi, kaj so naše želje, mnenja in potrebe. To ni kratek proces in navadno potrebujemo pomoč psihoterapevta, je pa potreben in učinkovit. Še zlasti, če smo imeli dominantne in kritične straše, včasih sploh ne vemo več, kdo smo in kaj si želimo, saj nam to nikoli niso pustili vedeti. Starši nam navadno hočejo najboljše, ampak pač delajo tako, kot se njim zdi pravilno, kot so bili sami vzgojeni. Navadno je bolje, če malo manj skrbijo za nas kot pa preveč. Otrok preveč skrbnih in kritičnih staršev je navando v življenju precej izgubljen in se ne zna sam odločati.

Vsekakor ste prav naredili, da ste se preselili, jaz bi tudi stike s starši zmanjšala na minimu in jim kdaj tudi povedala, kaj me moti.. Ne zaradi njih, spremenili jih ne boste, pač pa zaradi vas in vašega občutka samostojnosti.
Vsekakor pa je to dolgoletni proces, ki zahteva precej vztrajnosti in energije.

Vse dobro:-)
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 673
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana


Vrni se na Strokovnjak odgovarja in svetuje

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 0 gostov

cron