Ponovno odkrijte sebe!

[Tanja15]

Pozdravljeni!
Sem sveže ločena, po 30 letih zakona. Sicer sporazumno, ampak ne morem dojeti, da se mi je to zgodilo.
Skratka, stara neizpeta zgodba.
Imela sem povprečen zakon, družina z dvema že odraslima otrokoma. Zadnja leta sva se res odtujila. Pravzaprav, ko sedaj gledam za nazaj, moram reči da se počutim velika trapa. Moja naloga je bila, da delam vse: skrbim za otroke, psa, kuham, perem, čimveč zaslužim ... Moj bivši je le rad hodil v trgovine in nabavljal. Neomejeno. Sam je imel majhno plačo, ampak to mi ni bil problem, saj sem sama dosti zaslužila, da smo živeli lepo. Z menoj ni hotel iti praktično nikamor. Sam pa je rad hodil ob nedeljah na ribolov s kolegi. Zadnja tri leta je celo skoraj opustil skupni dopust in si je privoščil svoje tedne sprostitve v naravi. Seveda sem bila ves čas prizadeta in jezna. Ampak njegov odgovor je vedno bil, da se pa ja mora malce sprostiti, saj ima grozno službo. Jaz pa naj le grem na obisk k staršem. Moram reči, da sem nezadovoljstvo doma kompezirala z uspehi v službi, dodatnim izobraževanjem.
Vse to je nekako teklo leta in leta. Potem pa mi je lepega dne povedal, da se z menoj počuti grozno, da sva se odtujila, da je z menoj kot v zaporu, da ga je sram z menoj itd. in da se bo odselil ter da naj uredim vse za ločitev, ker on pač nima časa še za to. Šel naj bi živet k mami. Seveda sem bila šokirana, ampak ker sem bila sama že zelo jezna nanj, sem se strinjala. V tistem tednu ko se je pripravljal na selitev sva se pravzaprav še najbolje razumela. Trapa mu je seveda vsak dan skuhala kosilo, pa še vse oprala, se prijazno pogovarjala ob kavici. Ko je šel, je bilo res pravo olajšanje. Svoboda. Seveda sva takoj obvestila starše in otroke. Delitev premoženja ni bila problem, ker je bilo itak vse moje.
No, čez dober teden si je pa premislil. Ugotovil je, da me ima neizmerno rad, kaj vse bi rad počel z menoj in da bi se morala boriti za zakon. Seveda nisem bila zato in sem že podpisane papirje za ločitev vložila na sodišče. En mesec je zganjal kraval in izsiljeval s tem, da si bo kaj naredil, da smo bili z otroki že čisto na koncu z živci.
In sedaj? Po treh mesecih ima že drugo. Tudi s svojim stanovanjem.
Boli me to, da uživa in počne vse to z drugo, kar sem si jaz vedno želela, pa ni hotel. Z njo hodi v lokale, se zabava, celo na potovanje sta že šla. Razumsko vem, da je zveza sveža in da je še vse lepo. Da z njo ni življenje z odgovornostjo, kot je bilo pri nama: otroci, šola, bolezni, starši, praznovanja ...
Pravzaprav je problem, da se počutim zavržena in osamljena.
Moram reči, da sem se počutila sicer čisto ok, ampak tale december me je pa zvil. Ves čas premišljujem kaj je bilo in kaj ni bilo. Misli v moji glavi so že, ko se zbudim in se vrtijo do večera. Nekaj časa sem se pogovarjala s kolegicami, potem sama s seboj, začela sem pisati dnevnik. Nekega uspeha pa ni. Mi lahko kdo kaj svetuje?

[Nevenka]

Pozdravljena, Tanja,

najprej se opravičujem zaradi poznega odgovora. Kar precej časa smo imeli težave s forumom, pa ni bilo možno odgovoriti.

Ko sem prebirala vaše sporočilo, mi je v oči padlo, da ste bili poročeni 30 let, ločeni ste pa tri mesece. Proces prebolevanja ločitve pač traja, še zlasti, kadar smo bili celo življenje s partnerjem. Ne bo dovolj nekaj mesecev, včasih se zna precej zavleči, še posebej zato, ker ločitve niso ravno lepa stvar, opravka imamo z ljubosumjem, lastno manjvrednostjo, občutkom zavrženosti in osamljenosti. Vsekakor pa vas lahko potolažim, da ko je najhujše mimo, večina zaživi mnogo lepše in bolj polno kot prej v zakonu. Se je pa seveda treba precej potruditi.

Navadno si je treba prve mesece po ločitvi natančno načrtovati proste dneve, še posebej vikende in praznike, se kam odpraviti, na izlet, potovanje..., najslabše je biti doma s spomini in žalostjo. Potrebno je graditi novo socialno mrežo. Navadno ob ločitvi precej prejšnjih prijateljev in znancev izgubimo, saj so bili skupni. Tisti, ki ostanejo, nas lahko neprestano spominjajo na bivšega partnerja, zato je idealno spoznati nove prijatelje in prijateljice, po možnosti take, ki se ukvarjajo z enakimi težavami. Malo pobrskajte po internetu in se pridružite kakšni skupini ločenih.
Načrtujte tudi nove aktivnosti, take, ki ste si jih nekoč želeli početi, pa ni bilo časa, volje, sredstev. Naj ne bodo v ednini, ampak pojdite tja, kjer so ljudje.

Posvetite se sebi, razvajajte se, privoščite si novo podobo, poskrbite, da boste počasi zažareli, pa ne samo od zunaj tudi od znotraj navzven. Lotite se dela na sebi, individualno ali v skupini in si postanite všeč.

Življenje je lahko čudovito tudi po ločitvi, saj je pravzaprav kljub težkim mislim, če iskreno pogledate na vse skupaj, nekaj tudi olajšanja. Ne bodite trdi sami s seboj. Jokajte, ko boste žalostni, jezite se, ko boste jezni, predvsem pa bodite ljubeče potrpežljivi sami s sabo in si dajte čas.

Vse dobro vam želim:-)
Nevenka