Pozdravljeni,
nekaj časa sem oklevala, ampak sem se odločila da napišem kaj se mi dogaja - ker iz te situacije ne najdem izhoda. Namreč ugotovila sem, kje je leglo mojih težav povezanih z anksioznostjo/depresijo in vedenjskimi vzorci. Problem tiči pri mojih starših, ki hočejo VSE imeti pod nadzorom (vedno hočejo vedeti kam grem, s kom se pogovarjam,..). Nikoli se ne morem pogovarjati s prijatelji po telefonu, ker sem jih večkrat zasačila, da prisluškujejo pred vrati, tudi plesati ne morem v miru (ker je to moj največji hobi)- ker sem jih parkrat zasačila, da gledajo skozi špranje na polknih. Mamo sem ničkolikokrat zasačila, da mi je brskala po sobi in po mojih osebnih stvareh in celo brala moje dnevnike. Vsak dan moram poslušati eno in isto glede mojega študija - "če ga ne boš naredila, ne boš nič... boš videla kako se ti bodo drugi smejali". Vedno sem tudi omejena na čas - ko grem ven s prijatelji sem omejena na čas - če ne pridem točno ob uri domov, moram vedno poslušati, da za pohajanje imam čas za študij pa ne. Vedno bolj se mi tudi dozdeva, da je staršem bolj pomembno da jaz naredim faks, kot pa da bi bila jaz bolje.
Ko imam bilokakšne težave jim gre to na živce, zato sem raje tiho in držim težave v sebi. Vsak dan se mi zdi da sem slabše.. Zaradi stresa mi je močno padla odpornost in sem neprestano bolana. Njihov odnos me duši... Tudi če sem se ničkolikokrat pogovorila z njimi, da me moti da me vedno opominjajo za faks in da sem dovolj stara in odgovorna, da vem kaj moram narediti, ni zaleglo- še vedno vsak dan ponavljajo eno in isto. Tak odnos me resnično duši - počutim se kot v zaporu - brez pravic, brez vsega...
Večkrat sem razmišljala o selitvi proč, ampak zaradi mojega slabega stanja ne morem. Stanovanja so draga in dela tudi ne bi dobila tako hitro. Ali je kdo bil oz je v podobni situaciji? In ali ima kdo kakšen nasvet kaj naj naredim?