Pozdravljeni!
Imam(o) hud problem. Partnerka s katero imava 5 letnega sina se trenutno v bolnišnici zdravi za hudo depresijo. Po štirih tednih ima že vikend izhode in pride domov, se pa vmes čez teden vsaki dan vidimo, ker živimo v istem kraju kjer je bolnica (Lj). Skupaj sva skoraj 8 let. Sam partnerko maksimalno podpiram in ji stojim ob strani, v celoti sam skrbim za gospodinjstvo in sina sedaj ko je ni. tudi sicer sva si gospodinjska opravila in družinske obveznosti precej "pravično" delila, tako da nikdar ni bilo to prepuščeno samo enemu od partnerjev (sam recimo kuham, vsaki dan skrbim za higieno otroka, pospravljam, likam itd.).
Velika težava je v tem, da je ona zelo impulzivna oseba in rada me rada kritizira (občasno pa tudi ponižuje in žali) za stvari, ki so običajnemu človeku nepomembne. Nasploh če kaj ni tako kot si je ona zamislila je takoj ogenj v strehi, sama pa tega sovjega vedenja sploh ne dojema kot problematičnega oziroma če že to ozavesti, to nikdar ne pripelje do tega, da bi to spremenila. taka je bila vseskozi, je pa res, da sumimo, da je depresija bila prisotna že veliko prej in ne šele v zadnjem letu ko je šla v službo, zaradi katere se je potem stanje zelo poslabšalo.
Ima voljo do zdravljenja, hkrati pa ji dejstvo, da ima mesto v bolnišnici, daje priliko, da doma ob vikendih grozi s tem, da se bo vrnila tja, če ji kaj rečem. Danes je recimo po niti eni uri doma spet šla nazaj v bolnico. Situacije so pa take, da me provocira, imam namreč občutek kot da si želi da ji kaj rečem nazaj da bo lahko šla oziroma celo da si bo kaj naredila, da jo bom pol imel "na vesti".
Zdi se mi, da je dodaten problem, ki generira njeno impulzivnost to, da se ob meni kot partnerju pogosto počuti manjvredno, čeprav je meni nerazumljivo. Delava namreč isto delo (raziskovalna dejavnost) samo na različnih institucijah, in če sem jaz pri čemu uspešen, potem ona tega ni zares vesela, ampak prej zavistna. hitro se potem postavi v vlogo žrtve, češ, o tebi si bodo zdaj mislili da si super, jaz bom pa izpadla nesposobna. Nasploh misli, da se vsi ljudje z njo ukvarjajo in da imajo vsi o njej neko mnenje (pozitivno ali negativno).
Njena zadrtost se kaže tudi v spolnosti, ki jo po večini zavrača.
Čisto sem obupan, stojim ji ob strani in upam, da se depresija pozdravi, ne morem pa zdržat pritiska teh verbalnih napadov, kritik, tudi žaljivk. pa še otrok je zraven, ki bi moral to poslušat in ona na to nikdar ne pomisli. prosim za nasvet kako ravnati v dani situaciji.