Lepo pozdravljeni!
Stara sem 18 let in veliko sem že brala o depresiji - o znakih, zdravljenju, kako jo preprečiti itd. Na večih straneh mi je depresijo potrdilo, ker pa spletnim stranem najbolj ne zaupam, bi rada slišala še vaše mnenje.
Že od malega sem bila vesela, nasmejana deklica, obkrožena z veliko prijatelji, polna energije in vedno dobre volje. Spremembe sem začela opažati oktobra/novembra 2014. S vsakim dnem sem postajala vedno bolj zadržana, nezaupljiva, utrujena, slabe volje in razdražljiva. Vse to se je pa začelo pojavljati, ko je moral moj oče v bolnišnico. Imel je hude zdravstvene težave in še zdaj je daleč vstran od tega, da bi lahko rekla, da je v redu. Ni več v življenjski nevarnosti, ampak je življenje z njim precej naporno.
Doma se počutim utesnjeno in nezaželeno. Kar koli naredim je narobe! Skoraj vsak dan jočem, ponoči ne spim in na splošno se počutim nemočno. Na stran sem dala veliko prijateljev, s tistimi, ki pa se še družim, pa jim enostavno ne morem povedati, kako se počutim. Vsako jutro se s težavo vstanem in v življenju ne vidim več nič pozitivnega. Veliko krat sem že pomislila na samomor... Enkrat sem bila tik pred tem, da bi ga izpeljala do konca, vendar tega nisem bila zmožna narediti. Sem se pa veliko rezala (vem da je bolano, ampak ko sem v tistem čudnem stanju sploh ne znam razločiti kaj je prav in kaj narobe). Veliko krat me je tudi strah, čeprav nimam nobenega razloga. Kar se tiče zdravja, pa mi menstruacija zamuja malo več kot 2 meseca in skoraj vsaki dan se pojavljajo bolečine v trebuhu.
Včasih se bojim sama sebe... Nikoli ne vem kako bom odreagirala in včasih pridem v stanje, ko sploh ne zaznam okolice okoli sebe.
Ne vem več kaj naj naredim, kaj se dogaja z mano in kako dolgo še bo to trajalo. Z energijo in živci sem že čisto na koncu in imam občutek, da vseh teh pritiskov nebom več dolgo vzdržala.
Lep pozdrav