Ponovno odkrijte sebe!

[Nevenka]

Veliko žensk trpi zaradi težav v spolnosti, zaradi česar trpi odnos s partnerjem. Najpogostejše težave se kažejo ko pomanjkanje spolnega poželenja, ženska se težje vzburi, ne more dosegati orgazma ali ima bolečine med spolnim odnosom. Bistveno je, da se zavedamo, da spolne težave niso nič sramotnega in da sploh niso redke. Z njimi se občasno v nekem obdobju življenja sreča skoraj vsaka ženska. Naše doživlljane spolnosti in želja po njej se spreminja v različnih obdobjih našega življenja. Tako je npr. povsem normalno, da je po porodu spolno poželenje manjše, na kar vpliva tudi dojenje in seveda naporna skrb za dojenčka. In tu je potrebno veliko potrpežljivosti s partnerjeve strani. Libido se zmanjpšuje tudi s staranjem, deloma pa je pogojeno tudi s hormonskimi spremembami v našem telesu.

Najpogostejši vzroki težav v spolnosti so:
- stres, depresija, travmatične izkušnje, povezane s spolnostjo
- negativna samopodoba (ženska ni zadovoljna s svojo zunanjostjo, sramuje se svojega telesa)
- hormonsko neravnovesje, nekatere zdravstvene težave
- staranje
- jemanje antidepresivov, zdravil za sladkorno bolezen in uravnavanje krvnega pritiska

Včasih se je s partnerjem težko pogovarjati o tem, saj lahko vse skupaj razume ko zavrnitev, kot da za nas ni več spolno privlačen. Tudi ko o tem razlagamo zdravniku ali ginekologu, velikokrat naletimo na nezainteresiranost.

Zato vas vabim, da skupaj rečemo nekaj besed na to temo in si izmenjamo izkušnje v zvezi s tem. Kaj se vam dogaja na tem področju in kako premagujete težave?

[Hator]

Ojla!

Tudi sama sem se srečala s tovrstnim problemom, dokaj hitro, ko sem pričela jemati antidepresive. Prej pa sem bila v postelji pravi Sicer ne morem rečti, da poželenja ni bilo, bilo je vendar zmanjšano in seveda prisotna je bila nezmožnost doseganja orgazma. Partner je nekaj časa to zelo težko sprejemal oz se je krivil in ga je skrbelo kaj je narobe z najinim odnosom. Po nekajkratni obrazložitvi in seveda prebiranju navodil za uporabo antidepresivov je le počasi dojel, da krivda ni na njemu, ne na meni, da tako pač je. Da je za to kriva kemija ne midva. Seveda so se pojavili novi vprašajčki, ko je prišlo obdobje ko te težave sploh ni bilo. Malo zoprno sem se počutila, ker še sama ne znam razložiti, da kdaj kljub jemanju adjev funkcioniram normalno. Zoprno mi je igrati oz hliniti orgazem, čeprav priznam, da sem ga v življenju kar dostikrat, vendar ne pri omenjenem partnerju. Mislim, da se moški velikokrat poskušajo dokazati na ta način, da partnerka uživa in doseže orgazem in ta njihova želja je po mojem mnenju lahko tudi zelo obremenjujoča za žensko. Vsaj zame je bila. Kar nekajkrat sem med samim odnosom pomislila, joj danes pa mora biti!!! In seveda je vse skupaj zaradi pritiska padlo v vodo
Zelo si želim, da moj orgazem partnerju ne bi tako zelo pomenil, da se zaradi tega ne bi tako obremenjeval. Nekoč sem celo po odnosu bruhnila v jok, takrat se je zamislil in videl kako pritiska name.
Seveda mi sedaj z veselim obrazom zatrjuje, da razume, da mu je jasno zakaj je tako, da je vse v redu če orgazma ne dosežem, jaz pa se bojim da temu vseeno le ni tako. Razmišljam in razglabljam na kakšen način bi mu dopovedala da ni njegova krivda, da uživam v odnosu kljub temu in da ne bo vedno tako. Želim da bi bil v to 100% prepričan, kajti le tako bom tudi jaz bolj zadovoljna.

Če ima kdo kakšen predlog kako prepričati in potolažiti partnerja bom zelo vesela odgovora!

Lp Hator

[la luna]

Ojla

Ojla!

Tudi sama sem se srečala s tovrstnim problemom, dokaj hitro, ko sem pričela jemati antidepresive. Prej pa sem bila v postelji pravi Sicer ne morem rečti, da poželenja ni bilo, bilo je vendar zmanjšano in seveda prisotna je bila nezmožnost doseganja orgazma. Partner je nekaj časa to zelo težko sprejemal oz se je krivil in ga je skrbelo kaj je narobe z najinim odnosom. Po nekajkratni obrazložitvi in seveda prebiranju navodil za uporabo antidepresivov je le počasi dojel, da krivda ni na njemu, ne na meni, da tako pač je. Da je za to kriva kemija ne midva. Seveda so se pojavili novi vprašajčki, ko je prišlo obdobje ko te težave sploh ni bilo. Malo zoprno sem se počutila, ker še sama ne znam razložiti, da kdaj kljub jemanju adjev funkcioniram normalno. Zoprno mi je igrati oz hliniti orgazem, čeprav priznam, da sem ga v življenju kar dostikrat, vendar ne pri omenjenem partnerju. Mislim, da se moški velikokrat poskušajo dokazati na ta način, da partnerka uživa in doseže orgazem in ta njihova želja je po mojem mnenju lahko tudi zelo obremenjujoča za žensko. Vsaj zame je bila. Kar nekajkrat sem med samim odnosom pomislila, joj danes pa mora biti!!! In seveda je vse skupaj zaradi pritiska padlo v vodo
Zelo si želim, da moj orgazem partnerju ne bi tako zelo pomenil, da se zaradi tega ne bi tako obremenjeval. Nekoč sem celo po odnosu bruhnila v jok, takrat se je zamislil in videl kako pritiska name.
Seveda mi sedaj z veselim obrazom zatrjuje, da razume, da mu je jasno zakaj je tako, da je vse v redu če orgazma ne dosežem, jaz pa se bojim da temu vseeno le ni tako. Razmišljam in razglabljam na kakšen način bi mu dopovedala da ni njegova krivda, da uživam v odnosu kljub temu in da ne bo vedno tako. Želim da bi bil v to 100% prepričan, kajti le tako bom tudi jaz bolj zadovoljna.

Če ima kdo kakšen predlog kako prepričati in potolažiti partnerja bom zelo vesela odgovora!

Lp Hator

Glede jemanja AD-jev nimam svojih izkušenj, nekaj sem sicer prebrala na to temo in nekaj slišala od uporabnikov le-teh, samo ne vem koliko to šteje . Vsekakor sem proti temu, da ženska igra orgazem (dobri igro je pokazala Meg Ryan v When Sally meet Harry in to kao zaradi tega, da bo moškemu ustregla. Skoraj ne bi verjela, da je to tisto, kar moški hoče in mogoče tudi ne , da v to, kar je zaigrano verjame. Iskrenost v intimnih stikih naj bi nekaj štela. Zdaj ne vem, če se da parnerja sto procentno prepričati v to, da je seks sober tudi brez orgazma. Namreč bistveno vpršanje pri tem mi je, če je res tudi zate to res- namreč, da ti je to dovolj, ali se pač "udeležuješ" spolnih odnosov, ker mu hočeš ustreči in ti je pomembno predvsem to, da ustrežeš njemu. Namreč, če smo ženske v nekem obdobju manj seksualne- bodisi po porodu ali pa zaradi nenehne skrbi za otroka, dojenja...kot je napisala Nevenka, se mi zdi prav, da partner to sprejme kot prehodno obdobje in nam takrat ponudi tisto kar rabimo- nežnost, objem, stiskanje brez siljenja v sam spolni akt...Tako bi naj tudi partner sprejel te "stranske učinke" Ad- jev brez da bi te moralo skrbeti, da on ni potešen ali da bo zato svoje seksualno zadovoljstvo poiskal kje drugje....

Seks v vsakdanjem življenju je po eni strani precenjen, po drugi strani pa bi zelo priporočala kakšno "vzhodnjaško" literaturo- na to temo, saj se mi zdi, da imajo taoisti ali tantriki bolj zdrav odnos do seksualne energije in jo znajo res negovati- tu so na razpolago knjige mantak chija, dobra je tudi kundalini tantra, saj energija, ki se sprošča pri seksu ni kar nekaj ... Dobra knjiga je tudi delo Wilhema Reicha Funkcija orgazma, mislim, da je dostopna v srbskem jeziku. Skratka- če smo orgazmični naj bi duševne težave imele kaj malo možnosti v našem življenju.

Evo še link če koga zanima:

http://www.superknjizara.hr/index.php?p ... =100010764

http://www.juliadoria.com/knjigarna/q/artikel/284

http://www.satyanandayoga.tara.si/kt_odlomek.php

vse dobro in veliko in

[valentina]

Tudi sama sem se srečala s tem problemom po porodu. Minilo me je vse zanimanje za seks. Takrat so se vse moje misli in skrbi vrtele okoli otroka, skrbi zanj, strahov. Imela sem zelo težak porod in še dva meseca po tem sem se komaj premikala. Hja, takrat je bil moj partner kar precej zapostavljen... in ni razumel, kaj se z mano dogaja. Svetovali so mi, naj preneham z dojenjem in tako sem s težkim srcem po desetih mesecih tudi naredila, pa ni bilo dosti bolje. In je trajalo in trajalo... Ko se zdaj spominjam teh dogodkov, se mi zdi, da je bila vzrok neka blaga poporodna depresija, takrat pa mi nihče ni znal pomagati. Ja, take stvari lahko pustijo velike zamere v partnerskem odnosu...

[mlada_mami]

Živjo.
Stara sem 21 fant pa 27. Skupaj sva 4 leta in imava hčerko staro 2leti in pol. Naj povem da sva pred rojstvom hčerke imela super spolno življenje. Mislim da tako kot vsak mlad par sva imela posteljne dogodivščine ob vsaki najmanjši priložnosti. Vedno sem bila jaz tista ki sem dala pobudo, vedno mi je rekel da sem nimfomanka ker nikoli nisem imela dovolj. Kar naprej sem si želela spolnosti z njim.. med nosečnostjo je spolna sla še bolj narasla, vendar pa je bilo spolnih odnosov veliko manj, ne vem ali mu je bilo neprijetno zaradi mojega trebuščka ali kaj, nikoli mi ni znal objasniti kaj je razlog.
Ko sem rodila hčerko sem prvih nekaj mesecev še vedno čutila veliko poželenje do fanta. Potem pa je kar naenkrat vsa želja po spolnosti izginila in še do danes se ni nič popravilo. Kar nekajkrat sva se že skregala zaradi tega, ker pravi da me očitno ne zanima več, vendar to ni res. Ljubim ga bolj kot vse na svetu. Ne želim da trpi zaradi mene in živi v pomanjkanju. Ne vem kaj naj naredim niti kaj je razlog, da nimam nobene želje po spolnosti. Vedno ko že seksava da pobudo fant, začne predigro...res se potrudi da me vsaj malo vzburi. Ko že seksava mi je vedno lepo, nekajkraj se je zgodilo da me je malo peklo oz. bolelo vendar nič hujšega. Moti ga to da nikoli ne pokažem zanimanja za spolnost, vendar je ne morem ker nimam nobene želje po seksu.
Želim si da bi ugotovila vzrok za moje pomanjkanje spolne sle in da bi izboljšala spolno življenje s fantom ki ga neizmerno ljubim.

Lep pozdrav

[Nevenka]

Pozdravljena, "mlada mami",

pri vaši težavi bi jaz na vašem mestu najprej izključila organske možne vzroke, kot so hormonska nihanja, obolenje ščitnice in verjetno še kaj. Če bo to vse ok, pa bi se začeli pogovarjati o psihičnih vzrokih.

Tu je velikokrat vzrok preutrujenost, prevelika skrb za otroka, spanje otroka v istem prostoru in posledično vaše reagiranje na vsak zvok v povezavi s tem, nesproščenost ali sram zaradi otrokove bližine, pa seveda najrazličnejše zamere do partnerja in podobno. Morala bi veliko več vedeti o vas in o tem, kaj se dogaja, da bi vam lahko kaj uporabnega napisala.

Svetujem vam torej, da se najprej pogovorite z zdravnikom, nato pa se oglasite na individualnem psihoterapevtskem pogovoru, da vidimo, za kaj gre.

Prav gotovo pa je, da je potrebno ukrepati, saj je spolno življenje pomemben del partnerskega odnosa, poleg tega pa silno občutljiva tema, kjer lahko zavrnitve zelo bolijo.

Želim vam lep večer:-)
Nevenka