Ponovno odkrijte sebe!

[JJana]

Lepo pozdravljeni!

Forum sem odkrila popolnoma naključno in začela prebirati zgodbe, predvsem zgodbe o anksioznosti in paniki. . . in se odločila pripisati še del svoje zgodbe.

Včasih sem rada potovala, sama ali z družbo sem odkrivala nove kulture in vsrkavala nova doživetja. Oboževala sem letališča in njihov vrvež. Hrepenela sem po potovanjih in novih svetovih in misel, da bi mi bilo slednje kdaj onemogočeno, me je navdajala z rahlo paniko. Hrepenela sem po doživetjih, bodisi na potovanjih ali doma, v službi ali v prostem času … Danes, tri leta nenadnem paničnem napadu, hrepenim po štirih stenah, ki jim pravim dom. Strah me je potovanja po kruh in mleko. Strah me je ljudi. Strah me je strahu.

Domači mi stojijo ob strani in čeprav me ne razumejo, to vsekakor poskušajo in me podpirajo. Nisem depresivna in ne jemljem tablet. Z izjemo obiska pri zobozdravniku, ali ko me obišče serviser kakšnega stroja, ki se je pokvaril, takrat vzamem mali Xanaks in preživim.

Seveda v službo, kjer sem bila zelo uspešna, ne hodim več, prav tako ne s prijatelji na kavo. Večini niti ne znam natančno odgovoriti kaj se je pravzaprav zgodilo. Ne vem. Doživela sem zelo dolgi napad panike (uro ali več) in od takrat se je vse počasi stopnjevalo …

Opazila sem da imate brezplačne skupinske terapije … zelo blizu mojega doma in morda bi celo zbrala pogum ter prišla do vas. Rada bi slišala še kakšno zgodbo in srečala nekoga s podobnimi težavami, morda bi mi dobro del tudi kakšen nasvet,… nisem pa prepričana, da bi o težavah rada spregovorila…

Mislite, da se vam vseeno lahko pridružim?

Sončen pozdrav,
Jana

[Nevenka]

Pozdravljena, Jana,

zelo lepo ste opisali, kaj se lahko zgodi, če se človek ustraši paničnega napada in simptomov anksioznosti in se začne umikati iz življenja. Vas je to pripeljalo v popolno osamo, nekako privezali ste se med štiri stene. Česa se tako bojite? Paničnih napadov, tega da boste umrli, da se vam bo zmešalo, da se boste osramotili? Prav nič od tega se vam ne more zgoditi, saj je vse skupaj popolnoma nenevarno, čeprav se zdi, da ni tako. Hrano svojim napadom in strahu dajete s strahom in umikanjem pred situacijami, ki bi lahko te napade sprožili. Pa kaj, če ste imeli eno uro dolg napad, še vedno ste živi, vas je bilo pač eno uro pošteno strah in s tem ste napad podaljševali. Panični napad se namreč v trenutku umakne, ko ga sprejmemo in mu povemo (z vso našo zavestjo in srcem), da naj si nas kar privošči in rovari kolikor mu paše, da se ga pač ne bojimo več. Takrat, ko to začutimo, praktično v sekundi izzveni in se navadno tudi ne ponavlja več, saj ga ne hranimo več s svojim strahom. Pomembno je, da se zavedate, da je vse to dogajanje sicer neprijetno, ampak popolnoma nenevarno in neškodljivo. Ne boste umrli, ne boste znoreli, ne boste padli skupaj in tudi posmehovali se vam ne bodo:-). In predvsem morate nazaj začeti živeti, prej ko se boste spet lotili življenja, prej bo tega, kar se zdi zdaj kot nočna mora, konec.

Jaz bi vas za začetek rajši kot na skupino povabila k meni na individualni razgovor, kjer se bova lahko malo več pogovorili o tem in poiskali tudi vzroke. Če želite, se mi oglasite na mail: nevenka.breznik@siol.net.

Želim vam veliko poguma in lep večer:-)
Nevenka