Ponovno odkrijte sebe!

[Zoja333]

Spoštovana Nevenka,

Svojo stisko bom skušala strniti v kar najkrajšo verzijo. Za uvid temu, kdo sem in kakšne so moje korenine, pa bi se vselej dotaknila tudi svojega otroštva. Stara sem 34 let. Živela sem z mamo samohranilko, očeta ne poznam in mi tudi do danes ni znan razlog, zakaj me je po enem letu moje starosti prenehal obiskovati. Otroštvo je bilo izredno težko. Življenje na 7m2, opravljanje higiene v lavorju, sobivanje z izredno problematično osebo, finančne stiske, materialno pomanjkanje. Veliko, veliko preveč za pojasnjevanje tukaj in zdaj. Občutki iz otroštva? Močni občutki manjvrednosti, stigmatiziranosti, sramu, nevrednosti, žalosti, nemoči, ujetosti, depresije, zelo malo brezpogojne ljubezni in veliko več pogojne in še in še. Moje otroštvo je bilo prežeto z obilo negativne energije. Velikokrat sem lagala o marsičem saj me je bilo sram priznati resnico. Zavedam se, da sem takrat na življenje pričela gledati skozi prizmo žrtve, saj ni bilo mogoče pobegniti iz nastalih okoliščin. Kot otrok sem si želela imeti streho nad glavo ob kateri me ne bo sram, vse svoje ambicije pa sem podredila želji, da bi nekoč uspela, bila situirana, karierno naravnana, predvsem pa, da bi bila finančno močna. Veliko sem stavila na izobrazbo, saj se mi nikoli ni bilo težko učiti. Sramovala sem se svojega življenja, sramovala svoje mame, ki je bila navadna delavka. In nikoli si nisem želela biti kot ona.

Vselej sem imela težave tudi v partnerskih odnosih. Do danes nisem uspela ustvariti zadovoljujočo skupnost z moškim. Občutek imam, da si nenehno izberem moškega "z napako". Kajti tako mi je lažje. Ne vem zakaj. In vedno si rečem: "Morda se bo tokrat izšlo." In nikoli se ne izide. Globoko v sebi imam občutek, da nisem dovolj dobra za moškega, pri vsakemu me je strah, da me bo zapustil, nizka samopodoba in samozavest pa sta stalnici. Nenehno se trudim biti popolna. Zanj sem pripravljena narediti skoraj vse, samo da bi me imel rad. Najmanjše prerekanje me prestraši, da bo odšel. In tako se pretirano trudim, dajem vse od sebe, samo da bi uspelo, a nikoli ne uspe. Spoznala sem, da prevzemam vso krivdo v odnosih. In vsakokrat, ko se razmerje prekine, sem mnenja, da se moram izboljšati, da mi bo v naslednji zvezi uspelo. Nikoli nisem dovolj dobra takšna kot sem. Čutim in spoznavam, da sem se vsa ta leta trudila na napačnem koncu.

In kje sem danes? Trenutno sem v sedmem mesecu stanja brezposelnosti. Tokrat že četrtič. Od kar sem pred sedmimi leti prišla na trg dela, mi nikakor ne uspe najti neke stabilnosti, še najmanj finančne. Utrujena sem od vsega. Svojega življenja nikakor ne morem spraviti v red. Pred letom dni sem se tudi razšla z zadnjim partnerjem. V tem času pa sta se preselile tudi dve moji zelo dobri prijateljici. In tako se danes počutim osamljeno kot že dolgo ne. Vse se je porušilo. In ta občutek nezadovoljstva se vleče že iz otroštva. Nikoli ni prav v mojem življenju. Nikakor ne morem začutiti zadovoljstva. Veliko premišljujem o sebi, o smislu. Priznati moram, da sem v tem zadnjem obdobju o sebi spoznala marsikaj. A globoko znotraj me razjeda praznina, občutek nesreče, nezadovoljstvo, nemoč, ne vem kaj naj naredim. Se trudim biti aktivna, a že dolgo, dolgo časa sem otopela za občutek zadovoljstva. Velikokrat sem aktivna zato, da mine čas. Ta občutek me mori in odločena sem, da mu pridem do dna. Ne vem, ali je vse skupaj posledica moje negativne naravnanosti, blokad, strahu ali zgolj odziv na stanje, v katerem se nahajam? Zmedena sem.

Pri svojih 34-ih se počutim izgubljeno. Nimam službe, nimam partnerja, nimam prijateljev (vsaj tako ne fizično). Občutek imam, da moje življenje stoji, samo jaz se staram in gubam. Tudi za družino nimam več veliko časa. To me tako boli. Zakaj nekaterim uspe, meni pa ne??? Zakaj se mi vseskozi ruši, podira življenje? Kot bi bila rojena pod nesrečno zvezdo, občutek, ki mi je tako zelo domač že iz otroštva. Nič ni stabilno v mojem življenju in ne razumem zakaj. Ne vem kako naj dobim zaposlitev, ker je to v zadnjem času "Misija nemogoče". Mama mi pravi naj se sprostim, uživam, najdem partnerja. A ne razume, da bi si rada najprej uredila svoje življenje, s katerim bom zadovoljna. Vseskozi se trudim, da bi ga, pa se mi znova in znova rušijo temelji. In to mi mori, tako zelo ...

Vsakršen nasvet bi bil več kot dobrodošel. Lepo vas pozdravljam.

[Nevenka]

Pozdravljena, Zoja333 na našem forumu. Ko sem brala vaše sporočilo, mi je najprej padel v oči stavek "Nikoli ni prav v mojem življenju". Res je, da ste zdaj verjetno v precej težki situaciji, saj nimate službe, želite si partnerja in prijatelje, obenem pa vaš stavek govori o tem, da tudi pred tem, ko ste vse to imeli, ni bilo prav. Prav gotovo bi lahko tudi v vašem življenju našli obdobja ali vsaj trenutke, ki so bili lepi, in sprašujem se, kako si jih zagrenite. Pravite, da ko ste v zvezi, se ves čas trudite biti popolni, to je verjetno rdeča nit v vašem življenju. Zanimiv je tudi vaš stavek, da si "vedno najdete moškega z napako". Pa saj taki so vsi, vsi moški (in ženske seveda!) imajo/imamo "napake", to je pravzaprav tisto, kar nam včasih tudi daje čar. Vem, da si zaradi težkega otroštva želite zagotoviti materialno varnost in ustvariti družino, to je vse ok, ampak tudi vaša mama ima prav, ko vam z besedami nakazuje, da lahko ob vsem tem tudi uživate in morda življenja ne jemljete tako hudo in trdo resno. Premalo vas poznam, da bi vam lahko dala kakšen pameten nasvet, pa saj to tudi ni namen tega foruma. Samo vi lahko veste ali najdete sami zase, kaj je za vas najbolje. Vabim pa vas na našo brezplačno skupino za pomoč pri depresiji in anksioznosti, kjer se bova lahko kaj več pogovorili v zvezi z vašimi problemi in predvsem v zvezi s tem, kako vidite sami sebe, tu je verjetno precejšen izvor težav.

Prijeten večer vam želim
Nevenka

[mihac]

Sem 28 letni fant ki ne ve kako naprej ? Sem zelo zadržan zaprt sam vase tih samokritičen že od otroštva sem bil bolj miren in sam zase, že od otroštva sem bolj zaspane sorte saj so me v šoli klicali zaspanec. V šoli sem se zelo težko učil in skoncentriral. v Družbi zunaj med prijatelji sovrstniki sem bil zmeraj bolj zadaj in tih in imel pogosto tresoč govor , težko sem se postavil sam zase če ne bi imel starejšega brata ki je popolnoma drugacen od mene verjetno sploh ne bi imel prijateljev nikoli mi sploh ni bilo da bi šel z njimi ven v diskoteko...
Ker sem bil zmeraj v ozadju kot da me ni tam... nikoli nisem znal navezati stikov z kaksno punco čeprav bi rad pa sem sem bil zmeraj preveč sramežljiv. Edino kar me veseli je ukvarjanje z športom... pa se to ko pride obdobje ko tega sploh ne počnem z veseljem sam pri sebi sem si vedno govoril kaj je narobe z mano in se nekako hotel v glavi spremeniti, da bi drugace mislil. Trenutno sem zaposlen. Pred kakšnim letom pa sem slučajno šel vpisovati v google depresija itd... in tako sem spoznal preko računalnika, da z mano res ni vse tako kot bi moralo biti najbrž že od otroštva..Zato sem nekaj časa okleval (predvsem zato ker me je bilo sram ker se poznamo že nekaj časa z zdravniko) nato pa sel k zdravniku ki mi je predpisal cipralex, da je zdravilo prijelo je trajalo kar nekaj časa dva meseca, Ko je zdravilo prijelo sem dobil občutek kot da sem v nebesih bil sem precej bolj samozavestn (nikoli v življenju se še nisem počutil tako dobro)... To obdobje pa je bilo bolj kratke narave kakih 14 dni, ko se je stanje na enkrat obrnilo zopet na poplnoma slabše sedaj zaspan sem cel dan in zelo težko funkcioniram (jemljem po dve tableti zvečer) že dva meseca čakam, da se stanje obrne na bolje.. Zdravnik pa mi je sedaj svetovala obisk psihiatra.. Sam sem mnenja da imam aniskoznost socialno fobijo. Pa me je kar strah nekako do psihiatra...

[Nevenka]

Pozdravljen, "Mihac",

zdravila v tvojem primeru sicer pomagajo zmanjšati simptome, vzroki pa še kar ostanejo. Težava antidepresivov so tudi nekateri stranski učinki, velikokrat zaspanost, težave s težo, spolnostjo in podobno. Dobro bi bilo, da poleg zdravil kombiniraš še delo na sebi v obliki psihoterapije, da spremeniš vzorce vedenja, mišljenja in čutenja v bolj funkcionalne. Problem socialne fobije in anksioznosti je navadno predvsem zahtevnost do sebe. Vnaprej si predstavljamo, kako bi se morali vesti, govoriti in izgledati v družbi, in ti kriteriji so navadno zelo visoki. Napake so prepovedane. Ob tem bi vsak začutil tesnobo in strah, posledično pa smo zaradi tega v družbi nesproščeni in tihi. Vsak, ki grdo gleda, navadno predstavlja še dodatno grožnjo za nas.

Tako je navadno psihoterapija pri takih težavah usmerjena v izboljšanje samopodobe, zmanjšanje zahtevnosti in kritike do sebe, predvsem pa v dajanje dovoljenj sebi za delanje napak.

Želim ti prijeten večer in veliko poguma
Nevenka

[Dixie]

Spoštovana, Nevenka,

hvala za ta odgovor! Sem se najdla v njem in ko človek to tako razloži, nekako deluje bolj enostavno in lažje premagljivo.

Lep dan obema

Dixie