Ponovno odkrijte sebe!

[Llara]

Ne morem verjeti, da je vse to res, pa vendarle je. Odšel je. Zapustil nas je, mene nosečo v 3 mesecu in hčerko staro 6 let.

Rada bi razumela zakaj, pa ne morem. Med nama ni bilo nobenih velikih prepirov, seveda so bili vzponi in padci, vendar na odnosu je treba graditi in ne vse pustiti in oditi "na lepše", mar ni tako?

Skupaj sva se odločila za drugega otroka in kmalu sem tudi zanosila. Ko pa sem mu vsa vesela povedala novico, on ni pokazal prav nobenega veselja. Takrat sem začutila, da nekaj ni ok. Pomislila sem, da ga mogoče skrbi sprememba, ki jo otrok prinaša in da bo še vse lepo in prav. A vse je šlo samo navzdol. Večkrat me je besedno zelo prizadel, postajal je človek, ki ga nisem poznala. Popolnoma drug. Pričela sem slutiti, da nekaj ne bo v redu, nisem spala, nisem jedla, jokala....skrbelo me je za otročka, ki ga nosim pod srcem. A to njega sploh ni prizadelo. Ko sem šla na nuhalno ni niti vprašal kako sem opravila. Nič. Samo še 1x mi je povedal, da si tega otroka nikoli ni želel.

Včeraj pa direkten udarec, ko mi reče, da bo odšel. Seveda sem bila v šoku, pa če sem to še bolj pričakovala, nisem mogla verjeti, da je vse to res...da so vse moje slutnje resnične. Dozdevalo se mi je tudi, da je prisotna pri tem tudi tretja oseba (ženska), vendar sem sama sebe mirila, da pretirano delujejo moji nosečniški hormoni in imam tako prehude slutnje. Najbrž nisem hotela verjeti. Potrdil je, da se z eno videva, sicer naj me ne bi prevaral, vendar pa bo možno, da bo z njo. Glavni razlog za odhod navaja, da pač z menoj ni več srečen, da se mora najti ... da hoče biti srečen. Seveda je sreča vsakega pomembna. Če nisem srečna jaz, tudi ostali ne bodo okoli mene. Ampak sreča je tudi družina. In tu je treba graditi, na odnosih. In ne le oditi k drugi in upati, da boš tam bolj srečen.

In kako naj jaz moji zlati hčerki povem, da očka več ne bo tu? Zelo sta povezana, je zelo občutljiva in vem, da jo bo to zelo prizadelo. Bojim se zanjo. Bojim se tudi za nerojenega otroka. Kako naj se notranje umirim, ko pa vsa bolečina seva po mojem telesu, ko ne morem nehati jokati, ne morem jesti in spati?

Vem, da je na meni, da postanem trdna, da bom živela za moja dva otroka....vendar me je strah. Strah me je te nonstop prisotne bolečine, izgube človeka, ki sem ga resnično imela rada in ljubila, strah me je prihodnosti. Kako bom sama vse to zmogla? Vem, da bom, drugega mi ne preostane....najbrž rabim le malo tolažilnih besed. Zmedena sem...ne morem razumeti...kako lahko človek kar tako zapusti otroka in nosečno partnerico?

Je katera kaj pododnega doživela? Hvaležna bi bila za kak nasvet, kakšno misel, karkoli ... Hvala vam.

[Nevenka]

Pozdravljena, Llara,

res mi je žal, da se vam dogajajo tako težke stvari. Tale vaš partner je milo rečeno sebičen, neodgovoren in popolnoma nezrel za vlogo partnerja in očeta. Vsakdo se lahko zaljubi, vendar to ne pomeni, da zato zapustiš nosečo ženo in družino z majhnim otrokom. To ni odločitev, ki jo lahko sprejmeš čez noč. Za otroke sta se odločila oba, kar pomeni, da sta sprejela odgovornost, da bosta poskrbela zanje na najboljši možni način in jim stala ob strani. Vaš partner tega očitno ni zmogel in je svojo srečo in trenutna čustva postavil na prvo mesto. Prav imate, ko razmišljate v smeri, da se je za odnos treba potruditi in situacijo reševati, ne pa samo zbežati.

Zdaj je treba v prvi vrsti poskrbeti za vas in vašo deklico. Ne veste še, kaj se bo dogajalo, morda bo partner malo premislil in se vrnil, vsekakor pa vas čaka obdobje, ki bi znalo biti za vas zelo naporno. Mogoče bi se bilo smiselno obrniti na vašo zdravnico oz. ginekologinjo in razmisliti tudi v smeri kakšnih blažjih antidepresivov, ki so dovoljeni v nosečnosti. Težko vam tu karkoli pametnega svetujem, lahko me pa, če želite pokličete na tel: 041 635 530 ali mi pišete na mail in se oglasite na kakšnem pogovoru osebno.

Želim vam veliko poguma
Nevenka