Pozdravljeni,
Sicer ne vem kako aktualen je še ta forum, ampak sem se vseeno odločila, da vam napišem mojo zgodbo, opišem polivico mojega življenja na zeelooo kratko, a eno samo bistvo.
Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem prišla do nekakšnega zaključka, ki je vodilo k razpadu moje družine. Čeprav mi je bilo težko sami sebi priznati, moram sedaj storiti ravno to. Bila sem posesivna in ljubosumna. Zakaj? No, do tega še pa nisem prišla. Preveč sem ga ljubila, bila v strahu, da ga izgubim, bil je dobra oseba, ima rad otroke, postoril je vse,ni bilo alkohola, ne nasilja. Jaz pa venomer v strahu pred izgubo mojega popolnega človeka. Ki sem ga vsled, očitno mojega vedenja, le izgubila. Prišlo je do prevare, zaljubil se je v drugo in zapustil družino. In na koncu krivim sebe za vse. In trapa jaz, sem še nekako upala, da se po 8 mesecih še vrne. Japajade, še jaz se ne bi. Zakaj mi je potemtakem tako hudo? Zakaj ne morem preboleti? Vidim, kje sem grešila, popraviti ne morem. Pa vendar ne morem naprej, saj si mislim, da pa nekaj dobrega sem vseeno storila, da bi pa nekoč mogoče pa le. Ne vem, boli me duša in srce.