Ponovno odkrijte sebe!

[močna]

Joj, saj sploh ne vem kje naj začnem... Hočem se samo izpovedati, povedati svojo zgodbo, brez olepšav! Mogoče bo malo zmedena in skakala iz ene stvari na drugo, ampak toliko je stvari, ki jih imam za napisati.
Kot otrok, se ne spomnim, da bi bilo karkoli narobe v naši družini. Sem najstarejši otrok v družini, zdaj jih imam 26, odraščala sem skupaj s sestro in bratom. Bila sem srečna, lepo smo se razumeli, sicer sem vedno imela raje mamo kot očeta, ampak nimam v spominu, da bi se veliko prepirali. Ko smo se začeli šolati, se oče ni nikoli brigal preveč za naše uspehe, vprašal je že kdaj, kaj se dogaja, če pa je prišlo do slabe ocene ali problema, pa je znorel. Nikoli se nismo pogovarjali o čustvih, pravzaprav se sploh nismo nikoli veliko pogovarjali. Če je bil on jezen, je imel pravico izraziti svojo jezo in jo je tako, da se je drl vsepovprek, mi (mama, brat in sestra) pa svoje jeze nismo smeli izraziti nazaj, oziroma je bilo tako: če smo jo že probali, potem je oče še bolj znorel in smo se potem raje umaknili, bili tiho in naredili tako, kot je hotel on, samo zato, da se ne bi še bolj drl.
V obdobju pubertete sem bila izredno občutljiva in me je lahko ena sama malenkost spravila v jok. Takrat me oče ni nikoli tolažil, ampak mi je vedno samo rekel: "A daj no, zakaj se pa zdaj jokaš? Bedarija!" V šestem razredu sem začela eksperimentirati s cigareti, ko pa sem prišla v srednjo šolo, sem začela kaditi travo. Ne vem, kako sem dokončala vse letnike, saj sem bila skoraj vedno zadeta. Staršem seveda ni bilo nič jasno, če pa je prišlo do kakšnega problema v šoli, ali pač kjerkoli že, se je seveda drl. Nekajkrat me je tudi pretepel, vendar res poredko. Vedno je imel dober razlog za to. S kuhavnico, da sem imela potem modro rit. Takrat sem ga zasovražila, in vedno ko se je drl, sem ga. Vsak mesec, ko se je bližala polna luna, smo pričakovali, da bo oče norel zaradi malenkosti, da bo živčen, jezen in da bo samo ukazoval. Vsi smo bili najbolj sproščeni takrat, ko je bil v službi, veselili smo se npr., da dela popoldne. Tudi mama. Če je bil doma, smo bili napeti, nikoli nisi vedel namreč, kako bo odreagiral na kakšno stvar. Če nečesa, kar je ukazal, nisi pospravil, je lahko totalno ponorel (pa tudi, če si npr. pospravil premalo natančno). Vedno so zanj veljala druga pravila, kot za nas. On ne bo pospravljal, to je delo za ženske. Medtem, ko je sam puščal nogavice, kjer so mu padle, je znorel, če je videl mojo razmetano sobo. Posode se ne spomnim, da bi kdaj pomil. Skuhal pa je mogoče dvakrat na leto. Joj, toliko je bilo še enih stvari…
Ko sem bila v najstniških letih, je enkrat dobil veliko količino denarja od prodanih delnic. Takrat se je povsem spremenil. Ko je denar vložil v sklade, je postal odvisen od njega. Vsak dan je spremljal, kako se giblje njegov denar. Če mu je padal, je bil jezen in se spravljal na nas. In se drl zaradi malenkosti. Kar našel je stvari, ki niso dobro pospravljene, morali smo ukrepati takoj. Če sem mu rekla, da nimam časa in da bom kasneje, mi je naprej metal stvari: A za kavice imaš pa čas, za prijatelje si pa vedno vzameš čas?
Postajal je bolj in bolj stiskaški, denar je imel samo zase, takrat so se ločili njegovi in mamini stroški. Ki seveda niso pravično razdeljeni – on plača bistveno manj, enkrat sem mu to omenila, da mogoče ni fer, pa mi je rekel: »Ti mi boš govorila, jaz ti za vse plačujem, imaš toplo vodo, elektriko, ti mi pa pametuješ.« Kot ste verjetno ugotovili, je mama vedno naredila vse, kar je on zahteval. Podredil si jo je po svojih merilih in željah, zavedala se je tega, da če karkoli jezika nazaj, jih bo poslušala. Raje je imela mir. V tem jo seveda ne občudujem, pa vendar jo povsem razumem. Po eni strani se mi zdi močna, saj je kljub vsemu še vedno ohranila nasmeh na obrazu, se znala sprostiti in odpuščati. Kar vse… To je tako dobrotljiv človek, da mu ni para. Predobra, seveda. Rada jo imam, tako zelo, da ne znam opisat. Vem, da nam otrokom ni dala dobrega zgleda (vse je potrebno požreti), ampak ob takem človeku je to izredno težko! Izredno!
Ko se je bližal čas vpisa na fakulteto sem se odločila: študirat grem nekam, kjer bom čimbolj stran, samo da mi ne bo treba živeti doma. Zdaj ugotavljam, da mi smer študija sploh ni bila prioriteta. Ampak lokacija. Žalostno.  Seveda so bili doma proti, oče je znorel, ampak se nisem dala, tokrat ne. Doštudirala sem uspešno, uživala sem samostojno življenje in se imela izredno lepo. Res. Edino s fanti sem imela težave, oziroma, do 23. leta jih sploh nisem imela.
Odločila sem se še za podiplomski študij, zaradi večih razlogov. Eden je bil seveda tudi ta, da mi ne bo treba še domov, kljub temu, da sem se sedem let, ko nisem živela doma zelo dobro razumela z očetom. Ko sem prišla domov za vikend, je bil povečini v redu, redkokdaj se je drl in znašal. Če se je, sem seveda takoj spokala stvari in odšla. Tako, da s tem nisem bila obremenjena. Mislila sem pač, da tak je, zoprn. Ne vedno seveda, znal je biti povsem ok!
Oktobra pa sem spet, po sedmih letih šla živet domov, ker sem se zavedala, da moram nujno končati študij, posledično je pomenilo, da bo manj časa za delo, tako, da mi ni ostalo veliko izbire. Niti mi ni bilo težko iti domov. V sedmih letih sem pozabila, kako je bilo prej. Mislila sem, da se je oče spremenil in, da ni več tak težak, kot je bil. Seveda sem se zmotila…
Prve dva meseca je bilo vse v redu, itak me ni bilo veliko doma, razumeli smo se. Potem pa se je spet začelo, jeziti se je začel za vsako malenkost in mi ukazovati, kaj moram vse narediti. Vsak dan sem skuhala kosilo in pospravila kuhinjo, pa še kaj zraven, če sem imela čas. Če si vprašal njega, nisem naredila nič za našo skupnost. On ni naredil nič, no, kar se tiče gospodinjskih opravil seveda. Totalno je zapadel v svoj nov hobi (začel je nekaj izdelovati) in večinoma je z velikim navdušenjem (včasih so mu stopile solze na oči) govoril samo o tem, kaj mora vse postoriti. Njegovo delo je bilo naenkrat najbolj pomembno od vsega, in ker je seveda imel veliko dela v zvezi s tem, me je prosil, če mu lahko pomagam nekaj iskati po spletu in prevajati. Ker sem imela sama že dovolj opraviti s pisanjem in svojimi stvarmi, njegova stvar pa me res ni zanimala (da ne bo pomote, spoštujem, da se je tega lotil in ga podpiram pri tem ) sem mu rekla, da nimam časa za to, da je to njegovo delo in naj ga opravi sam. Znorel je. Mi začel, spet, metati vse naprej – za vse drugo si vzamem čas, zanj pa ne. Kakšna hvaležnost, po vsem tem kar on da zame. Vedno potem dobim slabo vest, in se potem potrudim, da mu pomagam. Ja, tak je, vse delo, ki ga lahko, preloži na druge. Enkrat je še rekel: »Dober šef delo vedno preloži na druge.« Jaz sem samo zavijala z očmi.
No, v glavnem, spet se je začelo, napetost, stres. Strah, da karkoli bom naredila, bo narobe. Strah, da bom naredila premalo. Razpoloženje mu je nihalo še bolj kot prej. Iz dvodnevne jeze, kjer se je znašal nad vsemi, nergal, nič mu ni bilo prav, mamo je zmerjal s groznimi žaljivkami, nobeden nič ne naredi, itd. je prešel v dva dni spokojne sreče, kjer je delal svoje stvari in navdušeno razlagal le o tem. Naše stvari niso bile tako pomembne, kot njegove. Ah kje, še zdaleč ne… Ko sem mu kdaj omenila, da imam tudi jaz veliko skrbi, je vedno rekel: »Ja kakšne skrbi neki? Lepo se imate, lepo, kaj vam pa manjka!«
Potem sva se enkrat tako počila, da sem šla za tri dni k sestri (sestra je že na svojem in se zelo dobro razumeva), nisem mogla več poslušati, da mi eden teži za vsako stvar. Če sem mu rekla kaj nazaj in se postavila na svojo stran, seveda argumentirala vse, mi je začel naprej metati, da me preživlja. Poleg tega je rekel, da bo najbolj srečen, ko bom na svojem. Takrat sem se odločila, da kljub temu, da nimam veliko denarja, grem živet na svoje.
No, naj vam povem še to. Odkar sem v srednji šoli, ni oče dal zame skoraj nič. Vse, kar sem dobila od njega je bilo 50€, ko sem diplomirala. Za rojstne dneve mi je le čestital. Vedno sem se preživljala sama, in s pomočjo mame, v času študija. Pa saj, tega mu niti nisem zamerila. V bistvu nočem nič od njega, ker sicer bi imel še več stvari, ki bi jih metal naprej.
Ko sem prišla nazaj, sva se en dan pogovarjala štiri ure. Bil je malo vinjen. Takrat sem mu povedala. Skoraj vse. Da nas je strah, če naredimo kaj narobe, da je težek karakter. Razumel je.. Povedal je vse, kaj moti njega – da ne pospravimo, kar nam reče, da moramo. Sem mu rekla, da bi bila rešitev v tem, da se delo razporedi na štiri, in da vsak teden naredimo plan. Edini pogoj je, da on ne teži, ko delaš, in da mora biti konec tedna to narejeno. Strinjal se je, vendar potem takoj rekel: to delo se mora razporediti med mamo, tabo in bratom. Jaz imam že svojega preveč. Evo, pa sem vedela… To se ne bo spremenilo. Druga pravila. Če mu nasprotuješ, ta napade. Gospodar, ki ima moč. Glavni pri hiši. Seveda, povsem neupravičeno. Mama prinaša k hiši še več denarja kot on… No, pa saj to sploh nima veze. On se pač fila s tem, da ima moč nad nami. Revež! Vedno bolj sem se zavedala, da oče rabi pomoč. Če bi mu to omenila, bi znorel.
Z njim se je sicer zadnje čase dalo veliko pogovarjati, ko je bil v pravem razpoloženju. No, sploh jaz sem se lahko, vendar je vse stvari, ki jih je rekel, potem tudi kmalu pozabil. Da se ne bo več drl npr. Da naj mu pokažem in pomagam, kako naj se obnaša, da se bomo razumeli. Včasih je rekel, da nas ima rad, ampak ko vsaj ne bi bili tako leni. Ampak, to so bile le besede. Ko je spet znorel, je na to pozabil. Potem se je včasih zlomil, jokal. Pa spet hitro pozabil na to. V bistvu je zelo emocionalen. Ampak prevelik egoist. Z besedami izkazuje empatijo, z dejanji niti malo. To meni ne pomeni veliko.
Našla sem si stanovanje, in se odločila, da po hitrem postopku grem. Čeprav sem kar močna, je preveč vplival name. Tudi meni je začelo počasi nihati razpoloženje. Nisem bila več tako sproščena, kot včasih. Tudi v družbi prijateljev ne. Samo, kadar sem bila sama, sem se v bistvu znala povsem sprostiti. Ko sem mu rekla, da grem me je poskušal prepričati v nasprotno, češ, da bom doma lahko prišparala denar, da je plačevanje najemnine stran vržen denar… Rekel je, naj premislim, in se odločim. Mama me je povsem podpirala pri selitvi. Itak sem bila odločena.
Par dni nazaj sem šla. Z mamo sva preživeli lepo dopoldne skupaj, vedno sva se imeli super, ko sva bili sami. Z njo se da vse tako lepo pogovoriti. Če je ne bi bilo, bi se mi verjetno kar zmešalo. Ko je oče prišel iz službe, ni vedel, da grem. Mislil je,da me je prepričal, naj ostanem. Bil je jezno presenečen. Rekel mi je, da spoštuje mojo odločitev. Potem je dodal: »V primeru, da spet prideš domov, ti že zdaj povem: Veljala bodo moja pravila, in ne tvoja! Da ti je jasno že zdaj!« Pa kakšna moja pravila neki… V glavnem, ni se mi dalo prepirat in sem samo kimala z glavo. Potem mi je rekel še, naj počasi spraznim svojo sobo, da bi se to spodobilo. In naj jo prepleskam nazaj na belo, da tako delajo podnajemniki.

Zdaj so se mi malce sprostile dihalne poti. Nisem več živčna, in ni me strah,kaj bom naredila narobe. Stoprocentno sem se odločila prav. Več mi pomeni mir, kot pa denar. Zagotovo! Ampak šele zdaj prihaja vse za mano, šele zdaj vidim v bistvu, kaj se je dogajalo. In me skrbi za brata. Doma je, večinoma zaprt v svoji sobi (kako, da ne), jaz se sicer super razumem z njim, vendar vidim, da se niti približno ni razvil tako, kot bi se lahko. Itak, ob nenehnem poniževanju in ukazovanju. Rada bi mu pomagala, ampak vem, da si mora sam. Rada bi čisto vse povedala očetu, pa si ne upam. Rada bi pomagala mami, pa vem, da si mora sama.
Zavedam se, da imam tudi sama pri sebi veliko dela. Počasi odkrivam komplekse, večina jih je res zaradi njega. Nisem tako sigurna vase, kot bi želela biti. Nikoli nisem bila. Se pa borim. In se bom naprej.

[metu]

Pozdravljena močna!

Hvala, ker si delila svojo zgodbo z nami. Prav dobro si lahko zamislim tvojo situacijo in zadovoljna sem, da sem imela priložnost spoznati še eno izjemno osebo.
Verjamem pa, da se soočas s posledicami ravnanja tvojega očeta s teboj. Vendar imam občutek, da bo na koncu še vse dobro zate. Vtis sem dobila, da moraš biti res močna oseba in verjamem, da ti bo uspelo.

Želim ti čimveč sproščenega življenja in veselja

[MJ_JM]

Pozdravljena močna,

ko sem prebiral tvoje besede, se mi je zdelo, kot da berem svoje. Sam živim v precej podobni družini, sicer samo 4-članski, z mamo, očetom in veliko mlajšim bratom. Podobno kot ti, sem tudi sam pred zaključkom magistrskega študija, čakata pa me še 2 praksi v tujini, ki sem si jih organiziral in jih bom realiziral povsem sam.
Tudi pri nas doma imamo očeta, ki je po karakternih lastnostih na las podoben tvojemu. Pomembne so samo njegove stvari, njegovi problemi itd. Dobro je samo, kar on naredi. Nikoli mu nič ne paše, kar ni narejeno po njegovem ali naredimo mi.
Velika razlika pa je pri tem, da moja mama ni uspela biti tako močna kot tvoja. Pred več kot 10 leti je izgubila službo in kasneje nikoli ni uspela najti redne zaposlitve, delala je le po pogodbi, kakšne 3 mesece, enkrat tudi celo. V tistem času ji je umrl tudi oče. Takrat je počasi začela padati v brezno alkohola, kar se vleče še danes. Pred kratkim smo jo uspeli s pomočjo njene družine prepričati, da se odloči za zdravljenje. Kadar je vredu je zelo prijetna in sposobna oseba, potrebuje le malo motivacije in spodbude.
Mlajši brat hodi v prvo triado osnovne šole. Je precej sposoben kar se tiče šole, zelo pa je umetniško nadarjen, zanimata ga glasba in likovna umetnost. Je zelo živahen, skoraj "hiperaktiven" in rabi veliko gibanja, da ni preveč živ.
Jaz sem hodil tako v osnovno kot tudi srednjo šolo v bližini domačega kraja in tudi na prvi stopnji faksa hodil vsak vikend domov. Šele ko sem šel na magisterij, imel neverjetno srečo, da sem spoznal ljudi, ki mi danes pomenijo ogromno, mi pomagajo in stojijo ob strani, ugotovil, da imam težave v odnosih in da sem na nek način zelo "zakompleksan", se ne znam sprostit in uživat v ničemer, kljub temu, da mi nič v življenju ne manjka oz mi ni manjkalo. Prvo zvezo sem imel prav tako pri 23 letih. Trenutno sem po daljšem času spet doma, v podporo vsem trem, saj pričakujemo odgovor, kdaj se bo pričelo mamino zdravljenje. Trenja z očetom so se začela skoraj prvi moment, ko sem prišel domov, saj mu tega sploh nisem povedal. V preteklih dneh so prepiri skoraj na dnevnem redu. Z mamo in bratom smo se praktično dogovorili, da bomo do zdravljenja povsem sprejeli njegov način, da se poskušamo izogniti konfliktnim situacijam.
Odkar sem se vrnil domov, sem tudi sam povsem drugačen. Sploh se ne prepoznam. Od osebe, ki je zelo sproščena, do praktično živčne razvaline. Navajen sem bil, da so pri meni vsak dan obiski, prijatelji, s katerimi smo živeli v domu. Preživljali smo dneve "lagano sportski", kavice, sprehodi, izleti, druženja in kljub temu sem (vsi smo jih) vse obveznosti reševal sproti.
Doma pa vse poteka po nekakšnem "urniku", vse je v nekakšnem krču. Ni niti sproščenosti niti spontanosti. In komaj čakam trenutke, ko se dogovorim z nekom, da lahko grem od doma.

Najbolj pa me moti, da nimam nobene ideje, na kakšen način bi lahko situacijo popravil. Kako bi očeta pripravil do tega, da spozna, da je on tisti, ki je problematičen in ne mi.

Zelo mi je žal, da se ti je to zgodilo. Upam, da se bodo zadeve v tvoji družini uredile čimprej.

Lep pozdrav

MJ

[blade runner]

Očeta ne moreš spremeniti. Lahko pa spremeniš svoje življenje. Vem, da to ni enostavno, a čimprej se odseli in začni svoje, mirno življenje.