Ponovno odkrijte sebe!

[DieWolfsfrau]

Pozdravljeni,
Močno me zavira socialna fobija, nizka samopodoba in samozavest.
Sicer sem živela s simptomi že od svojega 13 leta, ko sem zaznala, da bi bila lahko lezbijka. Doma pogovor ni prišel v poštev, saj so bili moji starši izrazito homofobični in takrat tudi moji "prijatelji", zato sem ta del sebe skrila.

Zaradi strahu in sramu sem začela popolnoma zanikati sebe kot spolno bitje. Postala sem ekstremno tiha in nekomunikativna v konstantnem strahu, da bodo izvedeli. Tako sem večino časa preživela doma pred TV in računalnikom, v tistih redkih primerih kadar sem šla ven sem v družbi občemela kot lesen kip brez glasu. Če bi načela pogovor bi se ta sunkovito končal, kajti nisem vedela kako nadaljevati stavek ali vprašanje. Normalno sem se pogovarjala le z ljudmi, ki sem jih že poznala, normalno v smislu površinskega pogovora. Resne zadeve sem zakrila s sarkazmom in humorjem.
Ko sem začela študirati sem zapadla v depresijo, včasih po mesece nisem zapustila svoje sobe, kjer sem cel dan gledala serije in filme, ter konzumirala nezdravo hrano ( sladkarije, čips). Sčasoma sem se zredila za 20 kg in kot začaran krog, se nato še slabše počutila. Ko sem se nekega dne vračala v svojo sobo na tretjem nadstropju, sem začutila svojo telesno utrujenost. Popolnoma zasopla sem se ulegla na posteljo. Po trenutek samorefleksije je bil čas za spremembo, tako sem začela z rednimi sprehodi po naravi, nato z fitnesom in tekom. Fizično sem si opomogla. Nagnjenost k depresiji mi je ostala.
Pozneje sem končno priznala svojim novim prijateljem, da me privlačijo punce in je bil storjen korak. Ljudje okoli mene so super sprejeli, mi ponujali nasvete in pomoč. Moji straši sicer še ne vedo, kar me trenutno sploh ne obremenjuje, saj živim precej daleč in me ni nikoli doma.
Vendar so se tedaj razjasnili ostali problemi, ki sem jih, s svojo spolno identiteto in s pridobljenimi veščinami skrivanja svojih čustev, zanikala.
-Npr. asocialnost, kadar pridem v stik z osebo me prevzame občutek tesnobe, ki mi onemogoča sproščeno komuniciranje, kar se seveda kaže v načinu komuniciranja… začnem napačno sklanjati besede, pozabljam na besede, besede izvenijo popolnoma drugače kot želim,...
-Imam probleme s koncentracijo, spominom in s sledenjem pogovoru. Velikokrat se počutim odsotno (čeprav sem prisotna), saj moje misli enostavno odtavajo. Prijateljem gre počasi na živce, da ne spremljam pogovorov in se enostavno ne spomnim dogovorjenih stvari.
-Na življenje gledam skozi oči cinika in pesimista, nič me ne zanima in se tako tudi z ničemer resno ne ukvarjam. Nimam ne ciljev, ne trdnih načel na katere bi se lahko oprla. Če se že česa lotim, tega nikoli ne dokončam.

Verjetno so name vplivali tudi drugi dejavniki, da sem postala taka kot sem. Prekomerna teža, zbadanje sorodnikov in sošolcev. Občutek manjvrednosti, ker sem bila punca… ko je bilo fantom dovoljeno toliko več. Ne vem. Vem,da kvaliteta mojega življenja zaradi tega močno trpi.
Počutim se kot jetnik, ki se ne more premakniti naprej.

[Nevenka]

Pozdravljena, socialna anksioznost lahko precej ovira naše življenje in velikokrat se temu pridruži še pomanjkanje volje, veselja in črnoglede misli. Najprej čestitke, ker si se fizično postavila na noge, zapustila svoj varni kotiček doma in prijateljem povedala za svojo spolno usmerjenost. Za vse to je potrebno kar nekaj poguma.

Praviš, da je ostalo nekaj strahu, da nisi skoncentrirana, da iz tvojih ust pridejo druge besede in na drugačen način kot si želela. Veš, socialna anksioznost in fobija je navadno posledica naše prezahtevnosti do sebe. Imamo neko predstavo, kako naj bi v družbi izgledali in govorili in potem pritiskamo nase, da je v redu samo tako, vsako odstopanje je prepovedano. Seveda čutimo tesnobo, saj je naše zahteve težko uresničiti. Kdo pa je popolnoma skoncentriran na besede drugega, kdo govori same super inteligentne stvari in to ves čas z idealnim glasom? .

Navadno se v družbi najbolje obnesejo tisti, ki so sproščeni, kar pomeni, da se ne obremenjujejo zaradi tega, kako zgledajo, kakšne neumnosti govorijo in kako. Pomeni, da jim je za to bolj ali manj vseeno, pomeni, da se sprejemajo takšne kot so. In to je ključ do izhoda iz socialnega strahu. Sprejemanje sebe z vsemi "napakami", slabo koncentracijo, morda kakšno neumno izjavo... Kot vidiš je rešitev pravzaprav drugačna kot si si verjetno predstavljala: ne torej sprememba, ampak sprejemanje, sprememba se potem zgodi sama od sebe.

Toliko zaenkrat, želim ti prijeten dan
Nevenka