Ponovno odkrijte sebe!

[pikachu]

Pozdravljeni,

po naključju oz. naključij ni al kakorkoli, sem nekako našla vašo stran in si srčno želim, da mi pomagate s kakšnim nasvetom, ker sama ne vem več kako naprej. Torej pred petimi leti sem zbolela, psihijatri so mi postavili diagnozo Psihoza. Sama sem ugotovila takrat, da misli in prisluhi, ki sem jih imela niso realni in, ko sem brskala po netu sem si tudi sama postavila diagnozo in odšla k zdravniku, mu povedala kaj se mi dogaja in ta me je napotil k psihijatru. Dobila sem antipsihotike in jih še vedno jemljem vendar v nižjih dozah. V času jemanja PREvisokih doz nisem funkcionirala in sem več ali manj samo spala, ko pa nisem spala sem gledala v prazno, ker seniti premakniti nisem mogla. Ves čas sem se nekako zavedala sebe in stiska je bila grozljiva vendar sem upala iz dneva v dan, da se bo stanje popravilo. In se je, do neke mere. Bolezen mi je pustila posledice in zavedam se, če ne spremenim svojih vzorcev mišljenja, prepričanj, delovanja se bo bolezen ponovila. Torej imam ogromna nihanja razpoloženja, ekstremna, v enem hipu si mislim, da zmorem vse, že v naslednjem se počutim nemočno in nesposobno. Zanima me preveč stvari, ne znam se lotiti ene stvari in to izpeljati do konca, lotim se vsega naenkrat in je vse narejeno na pol. Imam ogromno idej, rada bi vse te ideje spravila v prakso. Nekaj dni nazaj sem tudi predstavila svojo idejo nekemu podjetju in so bili navdušeni in mi ponudili sodelovanje vendar sem že naslednji dan začela dvomiti vase in v

svojo idejo oz. premišljujem, če je to tisto kar me resnično veseli. Preveč stvari me zanima preveč nasprotujočih si stvari od umetnosti do podjetništva, jezikov, psihologije, filozofije, glasbe, igralstva in sem resnično zmedena! Ko me nekdo vpraša kaj pa tebe zanima mu odgovorim, da skoraj vse in me potem čudno gledajo. Zmedena sem tudi pri odnosih, ne razumem odnosov med ljudmi in nikoli jih niti nisem. Ne razumem zavisti, opravljanja, ne zanimajo me vsakdanje teme, dogodki ampak rada se poglabljam v ideje, rešitve ne vem no...težko si najdem primernega sogovornika. Včasih, ko me nekaj ne zanima in se nekdo ne ustavi govorit se počutim grozno tudi verbalno agresivna postanem, žaljiva, uporabljam sarkazem. Imam fanta s katerim se iz dneva v dan slabše počutim. Žali me in me zatira, zmerja, ponižuje in poskusila sem ga že na vse načine spremeniti oz. spreminjati sebe, da vidim njegov odziv vendar se ne spremeni. Naj omenim, da je tudi do njegove mame zelo nesramen in žaljiv celo nasilen. vedno je bil tak do nje do mene pa ne. predlagala sem mu tudi, da greva na svetovanje ampak noče slišati za to. Z njim sem, ker nimam nobenega oz. imam starše vendar oni imajo svoje življenje in jih nočem motiti, sestra pa je v tujini. Starša nimata kvaliteten odnos za moje pojme. Zelo sem osamljena in žalostna...prosim, če mi pomagate in preberete tale moj zapis. Rada bi zaživela polno življenje, rada bi razumela okolico, rada bi se družila in bila vesela, rada bi spoznala samo sebe in bila srečna in mirna. Jemala sem en kup različnih tablet od ad-jev do ap-jev, obiskovala delavnice, psihoterapije, porabila ogromno denarja za terapije in mi ni pomagalo nič. Ne vem več kaj naj naredim...Lep pozdrav.

[Nevenka]

Pozdravljena, Pikachu, na našem forumu. Tvoja diagnoza sicer ni lahka, vendar se da s pomočjo zdravil bolezen precej dobro obvladovati in večinoma tudi dokaj normalno z njo živeti. Velikokrat so vmes nihanja, ko potrebuješ več pomoči, terapij, in podobno, in takrat je prav gotovo težko.

Iz tvojega sporočila sem razbrala, da si zelo pogumno dekle, polno energije in nov idej. Zakaj bi bilo narobe, če te zanima skoraj vse? Veliko takih ljudi hodi naokoli in praviloma so to zlo razgledani, živahni ljudje. Zaženejo se v neko področje, se naveličajo, pa spet drugam... V bistvu na ta način v življenju preizkusijo res skoraj vse, kar jih zanima. Predstavljaj si, da bi te zanimala samo ena stvar, o vsem ostalem pa ne bi razmišljala, niti nič vedela. Verjetno bi se ljudje prav kmalu začeli dolgočasiti s tabo, saj bi ves čas govorila samo o tej stvari. Tako pa o vsem veš nekaj, in silno si radovedna.

Praviš, da se začneš jeziti, ko kdo predolgo govori o nečem, kar te ne zanima. Verjamem, večino od nas to jezi, no, ti to pokažeš, morda tudi na neprimeren način. Tu se moraš naučiti, kako se umakniti še pred tem, ko jeza izbruhne na plano.

Veš, premalo te poznam, da bi ti lahko kaj posebnega svetovala, za težave navadno tudi nasvet ni dovolj. Praviš, da si že vse poskusila, terapije, psihiatra, zdravila, delavnice. Delo na sebi je pač stvar, ki traja celo življenje, hodimo na terapijo, rešimo nekatere stvari, pa se spet pojavijo druge, in tako navadno celo življenje. Zamenjava vzorcev je dolgotrajen proces, rezultati in spreminjanje pa zelo počasni.

Mislim, da si vseeno na pravi poti, fino bi bilo, ko bi si poiskala stalnega terapevta, ki te pozna, in bi se lahko vedno obrnila nanj, ko ti je težko. Življenje je lažje, če imamo ob sebi nekoga, ki mu zaupamo:-)

Želim ti lep in miren dan
Nevenka