Ponovno odkrijte sebe!

[Zajla]

Živjo, ne vem kako sem prišla do foruma, verjetno sem po ovinkih iskala vsaj kakšno rešitev za moje težave.
Najlažje bo, če stvari kronološko razvrstim nekoliko od sedanjosti v preteklost in ne obratno. Pred letom in pol sva se s fantom razšla, vendar me to v zadnjem času "preganja" bolj, kot pa bi bilo to zdravo. Ne spim, cele noči prejokam, cele noči in tudi dneve razmišljam samo o njem in o tem kako zelo napačne so bile moje poteze leto in pol nazaj. Vedno bolj mi postaja jasno, da je bila ta razveza velika napaka in plod moje negotovosti in bojazni pred skupno prihodnostjo.
Vsakič, ko se mi v življenju dogajajo takšni ali drugačni pritiski, obremenitve na koncu pristanem v tem stanju, sprašujem se, kje je in se zavedam, da mi je samo on stal ob strani v najtežjih trenutkih (seveda tudi obratno). Vse poti na koncu vedno vodijo do njega.
Najina zveza je trajala dobro leto in pol, živel je bolj ali manj pri meni ... morda mi je ta stalni stik včasih presedal in je bil tudi povod za moje odločitve, da tako ne gre več, da potrebujem več prostora ... počutila sem se utesnjeno, pa vendar se mi zdaj to zdi še najmnajši problem. Krivim se za to, da nisva ostala skupaj, morda sva bila premlada in sva na stvari gledala drugače, tu predvsem govorim zase. Danes bi celotno situacijo rešila, uredila popolnoma drugače in to me jezi in grize in mi ne da miru. vem, kar je bilo je bilo, pa vendar nikakor ne morem preboleti. Zadnje čase me vse skupaj tako zelo teži, da se teh občutkov sploh ne da opisati.
V sobi, v kateri sva bila skupaj ne morem spati, v vsakem trenutku ga čutim, kako je spal poleg mene, kako je sedel na stolu, in podobno. Večkrat se mi tudi zgodi, da ko se vozim domov pomislim, kako me čaka, seveda me ne.

Teži me tudi to, ker nikoli nisva do konca razčistila stvari, nisva razčistila za kaj je pravzaprav šlo. Po kakšnih 4 mesecih si je našel novo dekle in sedaj živi pri njej. Ona je prekinila vse stike, zahtevala da zamenja telefonsko številko, da izbriše FB račun. Dogajale so se tudi neke čudne stvari, ampak ker jaz nisem reagirala, so se zelo hitro zaključile. Skratka, on je izginil, ker je tako zrežirala ona. In to me jezi, ker nikoli nisva dobila priložnosti, da bi stvari razjasnila. Jezi me tudi to, da sem povsem pasivno sprejela, spraševal me je ali me moti, da na skupne dogodke pripelje tudi njo, ko je prišla ona (preden sta izginila v neznano). Seveda me je motilo, vendar je bil moj ponos nad tem, nisem si hotela priznati da me boli.

V vsem tem času nisem imela zveze, niti resne niti kakšne drugačne, pred kratkim se je pojavil nekdo, ki sem mu zaupala in sva še vedno v dobrih odnosih, o drug drugemu veva skoraj vse, pa vendar se za resno zvezo ni izšlo, ne z njegove ne z moje strani, saj vedno na koncu pridem do prej omenjenga fanta.

Ne vem več kaj naj naredim, sesuvajo se mi tudi ostala področja v življenju, Sicer sem v vmesnem času diplomirala in se vpisala na magisterjski študij, ki pa stagnira. Nimam volje do ničesar, cele dneve preždim za računalnikom, po kavah (ki jih več ne prebavljam), edina svetla točka so treningi, pa še za to mi včasih zmanjka energije, takrat je najhuje. Ponoči ne spim, vse skupaj se mi sesuva, tega pa nihče ne opazi, včasih so moje misli tudi zelo temne. Ob strani mi stoji, kolikor to zmore tudi zaradi svojih težav, le prej omenjeni fant. Ampak to ni dovolj, izgubljam se in ne vem kaj naj naredim ... Večkrat razmišljam, da bi morda morala oditi po strokovno pomoč, to omenim tudi prijateljem, ki se le smejijo. Meni pa res ni več do smeha in ne vem kako naj prebolim oz. kako naj se spopadem s tem stanjem. Zavedam se, da ga ne morem kar poklicati, da najbrž sploh ne bi želel komunicirati, saj ima sedaj svoje življenje, takih dejanj tudi na splošno ne podpiram. Vendar nekaj moram storiti ... da mi bo bolje, da pozabim, da grem naprej ...

[Nevenka]

Pozdravljena, opravičujem se za pozni odgovor, smo bili vsi na kratkih počitnicah

Včasih prebolevanje razhoda s partnerjem traja dlje, kot si lahko predstavljamo, še posebej, če imamo občutek, da so stvari ostale nedorečene, ali če občutimo krivdo oz. si kaj očitamo. Tako leto in pol ali tudi več ni nič neobičajnega. Je pa seveda zelo boleče in neprijetno zate, zato bi ti pogovor s terapevtom sigurno pomagal, da določene stvari v sebi razčistiš, odpustiš sebi in njemu in se tako razbremeniš. Terapija pomaga, da probleme vidimo v drugi luči, ker se sami včasih neprekinjeno vrtimo v istem krogu in ne znamo ven. V bistvu se mučimo, pa kar ne znamo ali včasih tudi nočemo prekiniti tega.

Zelo veliko mladih in starejših poišče pomoč na terapiji ravno zaradi takih težav. To ne pomeni, da je z nami karkoli narobe, samo nekje smo se zataknili in rabimo nekoga, ki nam bo pokazal pot ven. Velikokrat je to potem zelo hitro rešeno in razbremenitev velika. Zato ti svetujem, da ne poslušaš prijateljev, ampak sama sebe, in si poiščeš pomoč. Poleg tega, da ti bo lažje, boš tudi marsikaj spoznala o sebi, kar ti bo pomagalo v naslednjih odnosih in nasploh v življenju.

Želim ti veliko miru in lepih misli za prihodnost
Nevenka