Ponovno odkrijte sebe!

[mlad]

Lepo pozdravljeni,

nekje v srednji šoli so se mi začel prvi panični napadi. Takratna punca je imela najboljšo prijateljico, ki je zaradi hude bolezni od rojstva (ki je prešla na koncu celo v raka) in zaradi tega tudi umrla. Čeprav do nje nisem bil posebno navezan, me je bolj utrujala misel prehitre smrti. Glede na mojo otroštvo, ki je bilo polno stresnih dogodkov (od ločitve pri zgodnjem otroštvu in vse kar je s tem povezano), je ta smrt povzročila ne-malo vprašanj s katerimi se takrat nisem znal spopasti. Občasna aksioznost s paničnimi napadi, ki so trajali mogoče max 3-4 mesece. Od potenja, mrzlice, tresenja itn itn. V tem času pa ni nikdar trpel moj trebuh ( v moji družini so bile vedno težave s trebuhom. Sedaj imam občutek, da je to bolj povezano s stresom, kot dejansko mehansko okvaro). Za te težave sta izvedela samo moja mama in najboljši prijatelj. Ironično ali ne( za trenutno stanje, ki ga imam) so ti pogovori in moja "izpoved" ZELO pomagali. Anksioznost je pošla.

Naslednja stvar je moj trebuh. Nekje v srednji šoli (se spet opravičujem, ker ne vem točne časovne razporeditve) sem dobil trebušno virozo, za katero niso imela odgovora. Znaki so bili povsem normalni ; vročina, driska, bruhanje itn. Tukaj pa se je rodilo moje današnje stanje. Strah pred ne zmožnostjo zadržanja velike potrebe. Za tem sem imel probleme s trebuhom, kar je bilo predvsem za pričakovat. Ampak je tudi to minilo. Sicer sem imel vedno probleme s straniščem, velikokrat sem šel v zadnjem trenutku na wc. In tako se je tudi telo navadilo na to, s tem, da potrebe sploh nisem občutil do zadnjega momenta. To imam še iz otroštva, ko sem pred vsako tekmo imel drisko ali pa ko sem bil še mlajši in sem na smučišču iz trme močil hlače. Na pol zato ker me je zeblo na pol ker si nisem želel biti tam. Vse to pa se je pomirilo, do pred letom in pol nazaj. Nič kaj posebnega nisem delal. S prijateljem sva se sprehajala po mestu in dobil sem nemudoma drisko. Tako močno, da mi ni uspelo pravočasno obiskat stranišča. Na srečo ali ne sva bila v bližini parka. No od tega trenutka se je moja aksioznost spojila s mojim trebuhom (fizičnim stanjem) in od takrat dalje več ali manj razmišljam o tem. Imam trenutke, ko misli popolnoma zginejo. Za teden, dva se popolnoma stanje umiri.

Sedaj, ko mi je pred mescom dni umrl dedek, zaradi določenih stvari ne morem trenirat, končujem faks, imam novo punco (skozi celotno srednjo šolo sem imel resno zvezo, ki se je končala na precej grd način) je stanje najhujše.

O obisku psihoterapije razmišljam že dolgo, ampak sej veste vsak izgovor pride prav. Na žalost ali srečo nimam več izbire. Odločitev je padla. Včasih sva s prijateljem hodila po 3 ure na dan in se pogovarjala, danes pa žal tega zaradi moje težave več ne morem. Problem je tukaj le iz finančne plati. Kakšen mesec,dva mi bo to vse še nedostopno. Zanima me, kaj je najboljše kar lahko do takrat naredim.

Najlepša hvala, se opravičujem za tako obširno razlago.

Lp

[Nevenka]

Pozdravljen "Mlad", na našem forumu. Zelo dobro si opisal, kaj se ti dogaja, in razvoj svoje anksioznosti. Verjetno si že precej brskal po internetu, kar se tiče samih simptomov.
Včasih se da že v roku dveh mesecev, kar pomeni približno osem terapij, precej zmanjšati simptome in se jih navaditi obvladovati. Težko pa je v tem času odpraviti vzroke, ampak zaenkrat je najpomembnejše, da se čim prej spet vrneš v prejšnje življenje, kar pomeni, da počneš vse, kar si pred pojavom teh težav, in morda še kaj več:-). Zato bi ti priporočila, da čim prej začneš s terapijo, kasneje pa lahko nadaljuješ tudi s kakšno skupinsko obliko terapije. Če želiš, mi piši ali me pokliči, da se dogovoriva za termin.

Lep dan ti želim
Nevenka