Pozdravljeni,
Prosim za pomoč, nasvet, kako rešiti družino, problem dveh različnih svetov.
Ker je doba skupnega življenja že kar dolga, bo še tole pisanje moralo biti malo daljše. Na krajše ne gre.
Najprej splošna obrazložitev:
Sem poročen, dva otroka, skupno razmerje traja cca dve desetletji. Kot se opisujejo dolga razmerja je vmes bilo vsega pomalem. Veselja, žalosti, radosti, razumevanja in nerazumevanja. Ampak lepo je tako in tudi normalno. V bistvu je bilo še pred kratkim (tednom dni) kar v redu. Oba sva si želela in to tudi povedala, da morava delati na odnosu. Da sva drugače na koncu tunela, kjer ni luči.
Seveda je to težje storiti kot povedati. Med nama vedno obstaja čustvena blokada. Prevečkrat sva oba ranjena, da bi začela pogovor. Problem je načeti teme in stvari, ki te težijo, saj je prisotem strah, reakcija, posledice, nestrinjanje. Pa niso ne vem kaki veliki problemi, stvari, samo povedati je težko. Strah pred nečim neznanim in ne vem zakaj je tako. In seveda, povedati jih na pravilen način, kar pa mi ne gre dobro od rok. Vedno sem narobe razumljen, kot sem povedal, mislil povedati. In potem se raje da bi govoril, zavijem v molk, pogovor teče samo o tekočih zadevah, otrocih. Skratka nič globljega, partnerskega. Tudi žena ne načenja takih tem, čeprav si to oba želiva.
Kje tiči bistvo vseh problemov:
V bistvu vso breme prelagam nase, saj imam ob preplavljanju čustev burne reakcije. Verblane, nikoli fizične, da ne bo kdo narobe razumel. In to kar leti iz mene. Nekontrolirano. Obtoževanje, morda tudi poniževanje ... Ženo imam zelo rad, jo ljubim (kar mi seveda nikoli ne verjame - kar tudi nekaj prispeva k vsemu problemu), a vedno znova jo prizadenem, čeprav nočem. Vedno enak način, enaki vzorci iz katerih ne morem, ne moreva. Nobeden. Vedno vojna za svoj prav.
Opažam da je krivo to, da se ona vedno umika. Nikoli ne pove nobene besede. Čustveno in telesno se vedno umika. Vedno dlje in dlje. Kar potem zna povedat je to, da mi je samo za seks - kar spet najbolj zaboli in to ona dobro ve. Želim pa samo njeno fizično bližino, da bi lažje začela odpravljati to blokado oz. problem njenega umika in mojega verbalnega napada, ki ga sicer ne bi bilo, če bi vsaj za milimeter nakazala naklonjenost.
Vrsta problemov:
- žena: umik in tišina, čustven odklop, fizični odklop, hladnost
- mož: večno iskanje pozornosti, fizični kontakt, dotik, ker sem extremno tehničen tip sem 'skoraj vedno' v svojem svetu-razmišljanju, saj je problemov vsak dan preveč od preveč
- oba: za popotnico od staršev v skupno življenje sva dobila, da sta si mož in žena nasprotnika, tekmovalca, da se je normalno kregati celo življenje, si iti na živce celo življenje, da je juha vedno preveč/premalo soljena. Če analiziram starše so zelo dobre osebnosti, samo skupaj ne delujejo sinhrono. Letos je umrla njena mama, kar je morda spet prispevek k posledicam, saj se ne znajdem/znajdeva ob izgubi najdražje osebe, kar je posebna in zelo žalostna izguba, izkušnja. Mislim, da si ne znava/ne znam ji stati ob strani ob najbolj pomembnih trenutkih. Prisoten je nek strah, ki si ga ne vem razložiti. Ko se partnerja najbolj potrebujeta sta vsak na svojem bregu. Zakaj? Če zavsetno veš da to ni v redu?
Če povzamem knjigo 5 jezikov ljubezni, ki sva si jo oba prebrala, ona govori jezik posvečen čas - pozornost, jaz pa dotik in besede potrditve (verjetno kombinacija večine parov M/Ž). Seveda vsakemu človeku ugajajo tudi darilca in usluge s katerimi kažeš drugemu pozornost.
Prebrala sva več knjig na teme partnerstva, zakonov, vse znava, vse veva, razumeva vso delovanje en drugega in kako bi moral odnos izgledati, ampak ne gre in ne gre. Ne moreva zagnati kolesja. Skupaj in složno.
Lahko bi rekli, da gre za čustveno zlorabo iz obeh strani. Za prevlado, ki jo ona kaže z umikom, ker ve da jo bom začel gnjaviti in iskati, a ker ni nobenega odziva (s čimer kaže na svoj način premoč + vzorec njenih staršev), pride to točke, da besede kar ekslodirajo iz mene (ker želim verjetno kontra premoč). Tega priznam ne bi bilo, če bi vsaj malo nakazala, da si želi odnos izboljšati. Za kar sicer trdi, in ji tudi verjamem, da si ga želi, vendar tako kot jaz tako ona ne moreva zečeti, zaradi prevelike ranjenosti, ki se vleče že vso dobo. Čakava en na drugega, večno čakanje, ki počasi tone v vodo, čeprav si noben tega ne želi. Podzavest (vzorci iz otroštva) ustvarja konflikte ki jih zavest noče.
Problem zadnjih dni - želi ločitev:
Seveda je to problem celotne preteklosti ne samo tega trenutka.
Pred nekaj dnevi pa se je zgodilo kot bi odrezal varnostno vrv plezalca. Imeli smo obisk. Med obiskom sem dal nekaj pripomb, kar je pomenilo star vzorec obnašanja (moč pred drugimi - kar pa je bila posledica nekaterih njenih besed, za katere trdi da niso bile slabonamerne. Tudi moje ne, ampak so bile hudomušne pripombe). Pozneje zvečer sem želel drug pristo. govoriti o sebi in mojih občutkih, kar ni bilo dobro razumljeno. Povedal sem ji, da me moti ta njena odmaknjenost in hladnost do mene že celo obdobje najinega odnosa (kar itak ve/čuti že celo dobo, vendar so sedaj bili izpostavlljeni). Povedal, da se počutim takrat zelo slabo, psihično in fizično. Jaz sem opisoval trenutke, ko med nama odnos ne štima, ona pa je seveda to razumela kot celih 20 let (vse dni 24/7*20 let). Kar pa seveda ne drži, saj se kot družina imamo zelo lepo, otroci so odlični, sanjski, samo najin odnos škripa vsake toliko. Moram priznati, da vmes na veliko, a ga želim/želiva popraviti. Zanimivo in hkrati žalostno je to, da to že traja 20 let.
Ironija:
Da sem se pa opogumil in ji to povedal, sem pa vzel načelo terapevtov, da vedno govori o sebi in svojih občutkih. In ko sem jih izrazil je prišlo do meni nerazumljive reakcije.
Trenutno stanje staro nekaj dni:
Sedaj mi ponuja svobodo - ločitev. Seveda me je spet odrezala od sveta, noče se pogovarjati, ničesar več noče slišati od mene. Deluje pa smrtno resno. Nikoli ni bilo take hladne prisotnosti. Strah me je. Želim si jo nazaj, da se res odkrito o vsem pomeniva in začneva končno sprejemati en drugega taka kot sva in da sprejmeva kompromise. Ona pa, kao imel sem čas 20 let, da je prepozno. Da se sedaj zastonj trudim. Jaz pravim, da sva ga imela oba 20 let ne samo jaz, da sva sedaj na točki ko se res lahko pogovoriva o vsem, da se dejansko morava če želiva skupaj naprej. In spet sliši narobe, oz. me noče poslušat.
Daje mi občutek kot da sem jaz vsega kriv, oz. ji je sedaj vseeno kdo je kriv, da je dovolj. Da je prišel čas, ko je treba narediti konec, da me po teh besedah več ne vidi kot moža (ker pač razume, da me 20 let psihično zlorablja). Da me bo sedaj osvobodila vsega trpljenja 20 let, da bom svoboden.
Jaz pravim da se bo trpljenje šele začelo. Vsaj zame, ker je to zadnje kar si želim. Ona je odločna, da je konec. Ne vem če lahko samo tako odžagaš vejo, kot je naenkrat nastala jedrska katastrofa na Japonskem. Meni se zdi nepravično, ker je totalno nepričakovano, brez opozorila, da sva na vrelišču, ker nisem mislil nič slabega. Kar je najbolj nejasno je to, da mi pred dnevi piše ''kako kaj ljubezen moja....'', dva dni kasneje pa da je konec. Nič mi ni jasno zakaj tak preobrat, brez možnosti razlage, pojasnil. Takega preobrata v ženi/morda splošno v ženski pa res ne razumem. Izgleda da moški res ne vemo kako delujejo ženske.
Sedaj vse valim nase, da bi bilo boljše da bi bil tiho, oz. se drugače izrazil. Ampak ker se učim izražati čustva, se morda res ne izrazim s prve na pravi način, ona pa je oseba, ki sliši samo tisto prvo, vse ostalo so za njo izgovori.
POMOČ
Glavni problem je, da sem jo verbalno, besedno prizadel (vzorec mojih staršev). Ker se ne znam pogovarjati ampak vedno prizadanem z besedami. To se dogaja zato, ker so posredi čustva in bolj si želim stanje popraviti, slabše je.
Prosim za pomoč, kako pristopiti k reševanju, začetku pogovora, saj ni tako slabo kot mi želi prikazati. Otroci naju bodo kot starša najbolj potrebovali ravno zdaj. Prihajajo v najstniška leta.
Verjamem da potrebujeva samo odkrit in miren pogovor. To sva si že večkrat dokazala, da se samo malo pogovoriva in je že bolje, že sva bila na konju, vesela, ponovno 'zaljubljena', ljubljena. Vse je izginilo, ni bilo problemov ... in potem je prišla spet nevihta ... potem spet sonce .... sedaj se pa kaže cunami.
Prosim pomagajte rešiti 4 dobra srca, družino.
Od terapevta slišati noče. Daje mi občutek, da ona dela vse ok, jaz pa naj grem če želim, oz. sedaj mi je prepozno, edino če želim kaj za bodoče zveze. (oz. pravi da bi jo moral v preteklosti sprejemati takšno kot je.). Torej trdi, da je mene sprejemala takšnega kot sem, kar me ni nikoli užalila in podobno. Ampak povem vam, da je njena tišina večji ubijalec kot kakršnakoli beseda ali morda povrh še kak krožnik v glavi. Vse bi prenesel. Rajši to kot tišino, s katero dobro ve, da ima moč, a hkrati ubija odnos in vse drugo po vrsti. Ne razumem take trmoglave ubijalske tišine a hkrati, da je to pravilno kar počne.
Moja resnica:
Ženo imam resnično rad, ljubim jo, želim si samo njo, posebej imam rad tudi otroke, ki so čudoviti in pametni. A mi vedno govori, da jaz samo to govorim.
Rad imam vse prijatelje, obe strani družine, z nikomer nisem v sporu in nočem biti. Rad pomagam vsem, kar je problem, da dajem občutek, da so vsi pred družino in šele potem družina.
Čutim in vem, da ni prepozno. Da sva na točki, ko lahko tudi to prerasteva in greva stopnjo višje. Šla sva skozi ogromno problemov, vem, da se lahko ujameva če se hočeva, saj sva se vedno, ko sva to želela.
Prosim pomagajte! z nasveti, izkušnjami, ...