juhu forum, juhej!!!!!
nekomu moram pisati, da se opomnim.
da ne pozabim.
spoznanje, da je edini način, kako preneham čustveno reagirati
na provokacije ljudi v moji bližini, ki stalno
pritiskajo na moje točke, ta, da preneham bežati pred njimi,
ker je že to reakcija, ampak da preprosto ne reagiram več.
s tem si bom pridobil nazaj moč.
prenehati moram hrepeneti po starih časih, ker izgubljam moč zdaj.
skos mam občutek, da nimam moči, da sem jo izgubil.
živel sem pol leta sam s seboj, čeprav sem imel težke trenutke, je bila v meni
neka moč, spoštovanje.
zakaj tega zdaj nimam več? sej mogoče imam, sam se je poglobilo vse skupaj........
moči nimam za kak korak narediti zato, ker reagiram in me reakcije dolgoročno izčrpajo.
včeraj je tista kolegica pritiskala na točke, jaz sem iskal poti kako bi se temu izognil in
evo, na koncu sem bil utrujen, nezadovoljen...
lahka bi prenehal prelagati odgovornost, krivdo za moje počutje drugam.
ko sem sam, se tega dobro zavem in tako dobim moč, da nekaj naredim.
ko pa pridem med ljudi, ki pritiskajo name, pa naenkrat podzavestno mislim, da so oni
krivi, in se potem potiho kregam z njimi v svojih mislih, in sem tako vso moč, tisto notranjo,
iz trebuha, preložil ven iz sebe. in tako nič pametnega ne naredim. ne zapustim jih ali pa "objamem".
sem preprosti reagent. dobili so kar so želeli in tako ostajam del te nesrečne družbe.
hrepenim po tem, da bi se obdal s srečnimi ljudmi, ampak jih ne morem priklicati, ker porabljam moč
za reakcije.
dovolj je!!!!!
dovolj je mojih reakcij in ne ljudi, ki jih sprožajo.
on naj bojo,
meni ni treba reagirati.
lahko sem s seboj tudi ko pritiskajo in ne iščem strateške poti,
kako se v bodoče izmakniti taki situaciji.
ni moči v tem trenutku.
hvala, da sem lahk napisal in izlil
to kar me gloda zdej ko sem precej več med ljudmi.
vsakodnevno.
gloda me dejansko lastna "neumnost", lastno prelaganje odgovornosti.
to je to.
uživajte........
krasno je živeti v življenju, kjer prihajajo tako krasna spoznanja.
hvala jim.
hvala, da lahko pišem.