Takšnega člana foruma še niste imeli!
Sem popolnoma slepa oseba!
Prezaščitniška mama, ki je zdaj stara 82 let, mi je nehote vcepljala pasivnost, kvečjemu upor s prvinsko otroško trmo.
10 let sem bil od doma, saj sem obiskoval zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, med leti 1962 in 1970 ter šolo za telefoniste, še dve leti.
Mama mi je 1972 uredila delo telefonista, ki sem ga opravljal do stečaja podjetja v letu 1998 nato sem se invalidsko upokojil.
Pravzaprav bi ne bilo nič narobe, pa so me že od leta 1967. gnjavile težave s črevesjem.
Leta 1975 so mi ugotovili t.i. Spastični kolon, danes Iritabilni kolon, ali občutljivo črevo.
Vse to je obremenilo moje življensko osamoosvajanje.
Začel sem prebirat psihoanalitično literaturo, Freuda, Yunga Lacana. V vsem tem sem se našel.
Toda v mojih časih ni bilo prave psihoanalize, bolje, psihoterapije.
Zdravniki so mi predpisovali pomirjevala, in danes sodim, da mi in jaz njim pripadam.
No, prišlo je do selitve v novo stanovanje, ki je zame kot slepega neprimerno, saj se v kot mojo sobo pride iz predsobe, iz moje sobe pa vodi pot do Wc in kopalnice ter druga vrata v kuhinjo.
Tako stanje me je vrglo v depresijo.
In zdaj me še čaka 18.3. operacija kile na mošnji.
Ničesar ne pričakujem. Rad bi prebiral izkušnje vas drugih, in, če bom lahko, komu kaj pomagal z nasvetom.
Sem sicer vdan član foruma Ne boj se, in Društva dam, vsaj podporni član.
Hvala vsakomur, ki je prebral moj prispevek. O zdravilih ne bi, ker vidim, da imate drugi pristop.
Silvo Malek Maribor-Ptuj!