Ponovno odkrijte sebe!

[Laranina]

Pozdravljeni.
Imam mogoče ne tako velik, ampak zame ogromen problem...
Sem ena tistih bolj pridnih deklet. Stara 20 let, uspešna na zdravstveni fakulteti, imam veliko prijateljev, sem več kot leto dni s fantom, ki me ima res rad, nimam težav s financami, niti z zdravjem, imam pa težave doma, natančneje z očetom in mamo.
V Ljubljani imam stanovanje in tam preživim čez teden. Vse mi plačujejo starši, zato se še toliko bolj trudim, da izpite delam sproti, da ne zapravljam v tri dni, ne hodim veliko ven, ipd. V Ljubljani komaj čakam, da pridem domov, ker se tam ne počutim dobro, vse kar počnem je le to da se učim, hodim na vaje in pogrešam dom.
Ko pa pridem v petek domov... še nikdar nisem dobila ene lepe besede, ampak vprašanje kdaj grem nazaj. Vseeno jim je, da sem naredila izpit, moti jih, da pride fant k meni, večrat mi rečejo naj grem nazaj od kjer sem prišla, ker nimajo od mene nobene koristi. Mama je tista, ki me skozi napada, oče je tiho. Vprašala sem jih že, da kaj je narobe in sem dobila odgovor, da to da nič ne naredim, češ, da sem cel teden v Ljubljani, ko pa pridem domov nič ne naredim po hiši. In potem se ne pogovarjamo cel teden. Ker se noče več pogovarjati z mano. Ne morem ji priti do živega.
In kar me tudi muči...kadar želim kam med vikendom, s fantom ali z družbo... jah, cel teden me ni bilo doma, zdaj pa grem?! V redu, bom doma.
Mogoče res ne začnem pomivat po tleh v petek zvečer, ko pridem domov, in v soboto zjutraj ne vstanem ob 7h. Se pa res potrudim da bi bila kdaj pohvaljena, ker sem naredila to ali ono... ampak, tega še nikdar nisem slišala. Včasih pa ulovim na uho, če imamo obiske, da se starši pohvalijo, da sem pridna na faksu in da niso/nimajo nobenih težav z mano.
Imam mlajšo sestro, ki se šola doma, na katero postajam ljubosumna, ker je ona čisto drugačna od mene, v šoli ji ne gre, doma samo spi in sedi pred računalnikom, pa jo obravnavajo povsem drugače.

Res mi je hudo, ker to traja od kar sem na faksu. In sem oseba, ki si veliko stvari žene k srcu. Vem, da sem preobčutljiva, ampak, takšna sem. Ni vedno tako hudo, se tudi smejemo še kdaj skupaj, ampak vedno bolj poredko.
In po vsem tem pridem do tega, da razmišljam katero žilo in s čim naj si jo prerežem, da bom končala ta jok. Smejat se sploh ne znam več. Napisala sem že veliko poslovilnih pisem, ampak vedno se prepričam, da ni vredno, da moram samo še malo potrpeti, da bo bolje...
Mislim, da veliko mojih prijateljev opazi, da sem se spremenila in me vprašajo kaj je narobe, jaz pa jim le rečem, da pač imam ta faks, in da se moram veliko truditi in da bo bolje.... kako bo bolje?!
Vse to nosim v sebi, še fant ne ve nič, le to da je moja mama pač bolj stroga, sicer pa on z mojimi starši nima večjih težav.
Uf.... najhuje je, da se mi fizično odraža ta tesnoba. Tišči me v prsih, stalno imam glavobole, podočnjake, slabo spim, roke se mi tresejo... nočem k zdravniku, ker vem, kaj bo rekel. Želim si sama pomagati, potrebujem pa le enih par besed, ki bomo moje negativne misli spremenile v malce manj negativne.
No, saj vem kaj mi je...željna sem več pozornosti, kot sem je deležna. Kaj naj spremenim?
Hvala za karkoli!

[Nevenka]

Pozdravljena, Laranina in dobrodošla na našem forumu. Kar težko mi je bilo, ko sem brala tvoje pisemce. Tako dolgo se že trudiš, da bi bila pridna, da bi te doma opazili, pohvalili, pa ne dobivaš nič od tega. Trudiš se na faksu, da se pridno učiš, ne hodiš ven, da ne zapraviš preveč denarja, redno hodiš na obiske domov in tudi tam pomagaš. Zdi se, kot bi svoje življenje popolnoma posvetila temu, da si pridna in da te starši pohvalijo. Zakaj se ti zdi, da to tako rabiš, da je od tega odvisen tvoj dan, tvoja volja in celo tvoje življenje? Vem, da se ti zdi, da se ti godi krivica, in čakaš, da se tvoji starši spremenijo in da končno uvidijo, kaj vse počneš zaradi njih. Ampak, ali je vredno, da se zaradi nekoga, ki te ne zna pohvaliti, in verjetno tega niti ne zmore, počutiš tako slabo in celo razmišljaš, da bi končala svoje življenje? Ej, vem,da so ti tvoji starši pomembni, ampak če se zaradi njih tako slabo počutiš, poišči dobro energijo in sprejemanje drugje. Imaš fanta, ki te ima rad, in verjetno še nekaj ljudi okoli sebe, ki te sprejemajo tako kot si in občudujejo tvojo pridnost in prijaznost. Kljub temu, da si najprej želiš iti domov, pa se vprašaj, ali ne bi bilo bolje tvoje obiske zmanjšati na minimum. ...in morda celo razmisliti, kako se tudi finančno osamosvojiti, da se ne počutiš tako krivo, ker te vzdržujejo starši? Morda je bolje malo počasneje delati faks in sam odločati o sebi in svojem življenju...?

Tvoje slabo počutje, tesnoba, glavoboli... nakazujejo na to, da si v veliki stiski in da je vse doseglo stopnjo, ko potrebuješ pomoč. Ne moreš vedeti, kaj ti bo zdravnik rekel, ker niti ne veš, če so vsi tvoji znaki res psihični. Včasih na naše slabo počutje in depresivne misli vpliva tudi neravnovesje hormonov, predvsem ščitničnih. Zato bi bilo dobro, da obiščeš zdravnika in najprej izključiš organske vzroke. Če boš ugotovila, da so znaki res samo posledica psihe, pa ti svetujem, da si poiščeš pomoč psihoterapevta, lahko pa se oglasiš tudi na naši brezplačni skupini za pomoč pri depresiji in anksioznosti.

Želim ti vse dobro in lep večer
Nevenka

[Laranina]

Hvala za te besede. Poskušala jih bom upoštevati.
Glede osamostvojitve pa... bojim se, ker mislim, da bom starše nekoč še potrebovala in mi takrat ne bodo stali ob strani in pomagali. Hkrati pa vem, da moram z zvezi s tem nekaj narediti in v prihodje bom delala ne tem!

[Mala20]

Pozdravljeni .

Stara sem 20 let in imam že nekaj let težave z mamo , z očetom sta se lansko leto ločila , zaradi njegovega popivanja in drugih tezav. ...1.) imam 2 brata ( starejsi 23 let ) in (mlajsi 11 let) , pricelo se je z delanjem razlik med nami otroci . Jaz kot 15 letnica sem morala iti sluzit denar , starejsemu bratu pa ni bilo treba . In seveda sem skoraj celotni zasluzek morala dati mami .
2.) V srednjo solo sem morala iti (ker sem si ze tako sama zelela nadaljevati), ter seveda na mamino zeljo , vendar sem morala imeti lepe ocene , bratu spet ni bilo treba nadaljevati solanja ampak je ze 3x ponavljal 1. letnik ker ni bil resen .
To pa mama vedno uporablja kot za izgovor da ni mogel dokoncati ker se je ukvarjal z nogometom .

3.) Mama mi pri 20 letih ne dovoli z bratom da imam FANTA . Bratu pa dovoli da vsako zensko pripelje domou po zuru in se s tem pocuti ponosno .

4.) Koncala sem 4-letno zdravstveno solo vendar si ne zelim nadaljevati v tej smeri . Mama in brat me pa vendar silita v to smer .Ne razumem zakaj moram vedno jaz nekaj poceti kar onadva hoceta . V primeru da ne prvolim v njihove zelje , slisim tudi veliko zaljivk , vcasih me je tudi brat pretepal , ce sem se uprla njihovim zeljam .

5.) Po koncani soli sem pauzirala sedaj 1 leto ... medtem enim letom pa vendar delam v enem lokalu . Mami pa to ni usec odkar je brezposelna in dobiva socialno denarno pomoc , saj meni da ji bodo zaradi mene ukinili denarno pomoc ker me ljudje vidijo v tem lokalu . Ne razumem je , ne delam na crno , ampak preko studentskega servisa .

6.) Bratu pri 23 letih se vedno placuje poloznice in mu ni treba delati ker se vedno uporablja isti izgovor da ne zmore zaradi nogometa . Denar mu seveda daje za zure . Jaz pa od svojega 15 leta placujem svoje poloznice , ko uprasam mamo za nekaj denarja se vedno zgrozi da mi nemore dati ker ne bo imela za poloznice .

7.) Kar zasluzim v tem lokalu bi spet radi dobili denar od mene , pocutim se izkorisceno . Skoraj vsak dan se z mamo skregam ker zeli da neham delati v tem lokalu zato da bi ona dobivala vecjo socialno denarno pomoc ... od te denarne pomoci mi ne da niti to kar pripada zame ...

8.) Ko si zelim oditi drugam ziveti , se spet zgrozi da ji delam probleme . Nevem kako si ona predstavlja to zivljenje da bom zivela pri njej ko bom se imela 35 let ..

9.) pa se to ... po usakem zuru zaradi brata pridejo policaji ... in ga se vedno brani , da je on nekaj bolsega od mene .

Nevem vec kaj storiti , prosim vas za nasvet , nezmorem vec tako .

lp

[Nevenka]

Pozdravljena, Mala 20, na našem forumu. Že tvoj nick pove, da si stara 20 let in tako torej odrasla ženska. Ko pa berem tvoje sporočilo, se mi zdi, da te doma tako mama kot brat obravnavata kot da si otrok, majhna deklica, ki ne sme sama odločati o svojem življenju. Sprašujem se, zakaj jima to dopustiš, zakaj dovoliš, da ti kot odraslemu človeku jemljejo moč. Praviš, da si edina v vaši družini, ki trenutno dela, in da si končala srednjo šolo. To pomeni, da imaš vse možnosti za samostojno življenje, ki bi ti prineslo verjetno precej več svobode kot jo imaš zdaj. Po tem, kar si napisala, sklepam, da si zelo odločna in samostojna oseba. Pravzaprav samo ti veš, kaj je v resnici dobro zate, čeprav se zdi, da moraš za vsako stvar še vedno dobiti potrditev svoje družine. Zakaj misliš, da tvoja mama bolje ve, kaj si želiš in kaj je prav? Kaj bi potrebovala, da bi se odločila za samostojno življenje? Občutek varnosti, boljšo službo, nekoga ob sebi? Česa te je strah? Postavila sem ti nekaj vprašanj in te vabim, da v sebi poiščeš odgovore. Morda se ti bo odprl drug pogled na tvojo situacijo in držim pesti, da ob tem začutiš moč, ki jo potrebuješ, da začneš reševati svoje težave.

Veliko poguma ti želim in lep dan
Nevenka

[Mala20]

Hvala vam za odgovore .
Vendar se to samo stopnjuje in stopnjuje . Poskusila sem enkrat pobrati stvari in oditi vendar zato dejanje bila opraskana po obrazu ker me je mama tepla in bojim se teh udarcev ....
Tudi danes sem razmisljala o odhodu ... ampak me ustavijo finance ko pomislim ce bom zmozna placati stanovanje in stroske .. fant mi velikokrat rece da mi lahko posodi ... vendar me je sram si od bilo koga sposojati.
Placo pa imam okoli 300€ kar je zame zelo malo glede na to da si placujem poloznice .
Poleg tega pa imam se vedno nadzor mame ki ne podpira fanta ... ko grem ven imam stalno kontrolo po telefonu s strani mame . In je ravno tako kot ste napisali da se obnasajo kot da sem majhna deklica in mi nepustijo odrasti . In ko pridem domou si ze lastijo uprasanja .. s kom si bila , zakaj se nisi javila , kaj si delala do 2 h zjutraj zuni ....
Fantu pa nocem povedati da ga mama noce sprejeti oz da mi ne dovoli imeti fanta , ker ga po 2 letih zveze nocem razocarati . Zavedam se da mu bom morala kmalu povedati o tem . . Zaradi usega tega postanem zamorjena skoraj usak dan in to brez razloga . . In vem da je za use to kriv moj sstrah in si ga neupam premagati

[Nevenka]

Glej, "mala", še enkrat ti bom napisala: stara si 20 let in kot taka po vseh normativih odrasla ženska. Popolnoma sama lahko odločaš o tem, kdo bo tvoj fant. Če ga imaš rada in imata lep odnos že dve leti, si očitno zase dobro izbrala. Če tvoji mami ni všeč, je to njen problem. Nismo več v času, ko so nam partnerje izbirali naši starši, zdaj si jih na srečo lahko izbiramo sami. Res je tudi, da ga včasih polomimo, in včasih naši starši vidijo tisto, kar mi v svoji zaljubljenosti ne vidimo. Je pa tudi res, da tudi posledice lastnih odločitev nosimo sami. Mislim, da lahko svoji mami mirno poveš, da si si pač izbrala fanta, s katerim si srečna, in da je to tvoja odločitev. Z njim hodiš ti in ne ona. Seveda jo skrbi zate, saj si še vedno njen otrok, ampak naše starše včasih skrbi za nas še takrat, ko smo mi stari 60, oni pa 80 let. In da se ne boš še takrat, ko bo tvoja mama prababica, ti pa babica, zagovarjala, kje si bila in kaj si počela, se ji moraš že zdaj naučiti postavljati meje.

Veliko poguma in odločnosti ti želim
Nevenka

[Laranina]

Pozdravljena Nevenka.
Odločila sem se, da sem napišem kako se je končala moja "nočna mora".
Ko vidiš sem živa in to kako zelo. Sedaj je moje življenje povsem drugačno. Sem skoraj skoraj na svojem, absolventka, ki počasi piše diplomo (ker si je vbila v glavo, da se ji ne mudi), pridmo delam v otr. dispanzerju kot MS in uživam 100 na uro (torej finančno osamosvojena), s starši se sploh ne znam več kregati, dolgih nepogovarjanj in zamer ne poznam več.
Še vedno hodim veliko domov- za vikende ponavadi ko sem prosta, pa še ko sem doma, me praktično niti ni veliko - imam namreč veliko drugih hobijev, ki mi vzamejo precej časa in družbo prijateljev s katero preživim marsikateri večer.
Mama mi zdaj v šali reče, da dlje zržim pod vodo kot doma in hkrati doda, naj uživam dokler lahko.
Veliko se je spremenilo. Predvsem jaz. Nekako sem postala močnejša oseba in po domače - začelo mi je "dol viseti" (v tisti zdravi meri za malenkosti). Na vse opazke se zdaj odzovem z nasmehom, praktično mi gredo v eno uho noter. skozi drugo ven. Doma ne govorim toliko o svojih uspehih in neuspehih, zato me zdaj veliko sami sprašujejo te stvari, kar mi moram priznati da ugaja. Tudi naša komunikacija se je poistovetila, ni več ponižanj, vsak problem se reši takoj. Če že pade kakšna grozno težka beseda se je ne požre, ampak zadevo reši.
Spremembe so se začele, ko sva končala s fantom. Pustila sem ga, ker sem vedela da nisva za skupaj, po tistem pa doma rekla, da mi je zdaj vseeno kako me bodo gledali in obtoževali, ampak da se moram znoreti in naj mi že enkrat dajo mir z njihovo špartansko vzojo. Zabrusila sem jim vse za nazaj in odkorakala v svet. Na začetku so me malce čudno gledali, potem pa vedno manj. In počasi so se navadili, da znam tudi jaz reči ne in se postaviti zase. Spošovati smo se začeli med sabo.
Vmes se je doma zgodilo še nekaj takih stvari, ki so potrebovale "urgenco" (in to tapravo), kjer sem se v svoji profesiji izkazala in jim dala vetra - nase sem še zdaj ponosna. Čeprav z malenkostmi, se je stanje med nami občutno izboljšalo.
Morda so se začeli zavedati, da počasi zapuščam gnezdo in je zato situacija povsem drugačna.
Sicer če pomislim na čas naza,j se mi naježijo dlake - nikoli se ne bi vrnila v svoja 20ta, ki naj bi bila moja najlepša leta. Hkrati pa me je vse to oblikovalo v to kar sem zdaj. In zdaj sem to jaz, prava jaz.

Hvala Nevenka za spodbudne besede.
Lp

[Nevenka]

Laranina, res lepo, da si se oglasila. Iskrene čestitke za vse spremembe, ki si jih naredila, res si lahko ponosna nase. Hvala, ker si svojo zgodbo delila z nami, verjetno bo navdihnila še marsikoga v podobni situaciji.

Veliko poguma še naprej in vse dobro
Nevenka