No skratka zadnje case imam obcutke osamljenosti. Nekako se je vse zacelo v osnovni soli, kjer so se zacele neke brezvezne govorice o meni in ker sem bila takrat se zelo nesamozavestna me je to zelo prizadelo, od takrat naprej sem bila vedno nekoliko bolj nezaupljiva, v glavi sem vedno imela, da vsi o meni mislijo le najslabse in sem se zaradi tega bala navezovati stike, biti samozavestna, biti jaz.
Osnovna sola je mimo in na vrsto pride srednja. Pravzaprav sem se zelo veselila tega prehoda, novi ljudje, nov zacetek in ja zame se je takrat zacelo roznato obdobje, spoznala sem nove prijatelje, med katerimi sve bile z neko sosolko se posebej blizu, kar pomeni da sve obe sle skozi podobno mracno obdobje pred srednjo, podobno misljenje, skratka lahko bi ji rekla najbolsa prijateljica. Spoznala sem tudi fanta, s katerim sva se super ujela, obojestranska custva, na kratko THE BEST!
Vendar nic ni vecno, tudi to ni bilo, po kaksnem letu sem ugotovila da je ta fant (recimo mu Tim) izredno posesiven. Ceprav je navzven vse izgledalo super, sem se jaz pocutila z nim kot v zlati kletki. Tudi ta "prijateljica" se je po kaksnem letu izkazala za zelo nezauplivo osebo, kar me je zelo prizadelo, ker ze tako zelo tesko zaupam ljudem, ce pa me kdo se dobesedno zaj**e se pa moja sposobnost zaupanja se toliko bolj poslabsa. No, sedaj se bila jaz z nekimi beznimi prijatelji, s katerimi sem se vsakotoliko srecevala, vendar sem bila vecino casa s Timom in zgledalo je kod da ne more brez mene, vsakic ko se sla s kom ven je na vsake 20 min od mene zahteval sms kaj pocnem, kar me je spravljalo ob zivce! Zelev je da gre vse po njegovem ustaljenem planu, neglede na to ali se jaz strinjam ali ne. z njim sem ostala 2 leti vendar se spomnim sa sem zadnje leto skoraj vsak vecer ko sem bila sama zvecer jokala, vedela sem da izgubljam ljudi okoli sebe in strasansko meje bilo strah da ce me zapusti ostanem sama na celem planetu.
Ne glede na to da se ga imela zelo rada, morala sem ga izpustiti, ker sem se pocutla z jim ujeto in odvisno. Slsali smo milijon zgodb o dekletih, ki so non stop ticale s fantom, ka pa sta sla narazen so ostale cisto same, no to sem bila jaz, trajalo je kaksen mesec in obnovila sem stike, spoznala nove ljudi s katerimi smo hodili ven in use. S tisto "prijateljico" sem se zmeraj ohranila stike, ker je mela neke probleme doma in je bla zato cudna. Nekako sem ji odpustila in spet se je zacelo lepo roznato obdobje, ne ravno tako lepo kot prvic ampak bilo mi je vsec. Spoznala sem noveka tipa(ki ga bomo poimenovali Zan) in on je bilo totalno nasprotje Tima. Vendar se je z njim pojavil drug problem, kadarkoli sva bila skupaj je bil on nekje cisto drugje, vedela sem da imam jaz njega nekoliko bolj rada kot on mene in vedno je bilo vse zelo nesigurno, kar me je motilo in se mi enostvno di dalo ubadat s clovekom, ki daje vedno sebe na prvo mesto in se ne zanima za custva drugih. Ko sem se prej umenila da sem obnovila par prijatelstev, nekatera so se obdrzala, ampak ne morem reci da je to kaj vec kot obcasne kavice, vecina ljudi ima ze svojo ustaljeno druzbo s katerimi hodi ven, tega jaz ravno nimam, ceprav si zelim. Apak neupam si pristopit k ljudjem, ker se bojim, da se jim bom zdela dolgocasna, moteca, skratka da me ne bodo zeleli zraven. Velikokrat imam (tudi ko sem bila v zvezi) obcutke osamljenosti, dnevi minevajo, monotono. Zelim si spremembe ampak nevem kako do nje. Velikokrat sem brez razloga utrujena, brezvoljna, vseeno mi je za vse, imam obupno koncentracijo in spomin, kar mi daje velikokrat obcutek nesposobnosti. Nekako nikoli ne morem dokoncati nicesar kar si zadam, kar mi gre na zivce, na zivce grem sama sebi. In ce nemorem imeti rada sama sebe, kako me bodo imeli radi drugi? Vem obupno samopodobo imam.
Upam da se je iz te moje izpovedi dalo kaj razbrati, ker nujno rabim nek nasvet kaj zdaj, ker si zelim ziveti, ne le obstajati!
