Pozdravljeni!
Ker ne vem več, na koga v svojem življenju se naj obrnem, sem se odločila poiskati kak nasvet tu. Stara sem 21 let in pred nekaj leti sem zaradi odnosov v družini šla skozi psihično izčrpavajoče obdobje, ko sem ves čas razmišljala samo o smrti in samomoru (se tudi samopoškodovala). Zadeve so se s selitvijo spremenile in ker sem morala biti močna še za svojo mater, sem svoje lastne probleme nekako potisnila v ozadje in se odločila ne misliti nanje. S tem se mi je stanje za nekaj časa sicer izboljšalo (vmes sem doživljala dvo- ali tritedenske krize, vendar sem jih vedno uspela potisniti stran), vendar so se vse težave zaradi ponovnih družinskih težav in zdaj tudi problematičnega odnosa z materjo vrnile.
Že nekaj mesecev sem psihično na tleh in zdaj že prav izmučena od vseh misli, ki se mi motajo po glavi; menjavajo se mi obdobja depresije in tesnobe, sem popolnoma brez volje in cilja v življenju. Že par tednov hodim iz stanovanja samo, kadar kaj nujno potrebujem, saj se nočem soočati z ljudmi (pa tudi če so to samo naključni mimoidoči, s katerimi itak nimam opravka). Obveznosti na študiju sem povsem zanemarila, saj motivacije za kaj takega že zdavnaj nimam več. Vedno večkrat doživljam nekakšne napade panike, kakor da bi me vse moje težave hotele dobesedno zadušiti, niti dihati ne morem več. Znova vedno več razmišljam o samomoru, saj imam občutek, da se mi vse podira, poleg tega pa življenje nima smisla – zakaj potem sploh vztrajati?? Kakšne 3 tedne – odkar je prišlo do resnega prepira med menoj in materjo – čutim vedno večjo potrebo, da preusmerim misli in da »začutim svet« (tega občutka drugače ne znam opisati), zato sem se v napadu jeze po prepiru porezala; od tedaj moja potreba po samopoškodovanju samo še narašča in ji vedno večkrat tudi podležem, saj se tako vsaj za nekaj ur počutim vsaj malo bolje.
Kadar se skušam soočiti z vsem, o čemer razmišljam, sicer vedno dobim občutek, da si samo namišljam težave; vem, da obstajajo ljudje, ki imajo še veliko hujše probleme, zaradi česar se počutim krivo, da tako obupujem. Zaradi vsega tega sem tudi vse bolj odtujena od svoje širše družine (stari starši), s katero sem imela prej odlične odnose; vedno so me držali pokonci in mi stali ob strani, z njimi sem bila vsak dan v stiku tudi po začetku študija, ko sem domov hodila samo za vikende. Tudi z materjo sva si bili zelo blizu (imeli sva zelo prijateljski odnos), dokler ni našla novega partnerja, ki je tudi razlog za najin trenutni spor. (Je sicer materin drugi resni partner od ločitve od mojega očeta. Oče je mater zapustil pri mojih 10. in bratovih 4. letih. Pri mojih 15. letih je mati začela resno razmerje z moškim, s katerim je tudi zanosila, ki pa je bil tako do nje kot tudi do mene in brata psihično nasilen. To je preraslo v fizično nasilje do matere; takrat sem s pomočjo policije dosegla, da smo se skupaj s polsestro odselili k materinim staršem. Tu smo še zdaj, le da se je priselil materin novi partner - mimogrede, za njeno resno zvezo sem izvedela od svoje tete in ne od nje, niti me mati ni vprašala, če se strinjam, da se njen partner priseli k nam - temu bi seveda nasprotovala, saj je deset let mlajši od nje in popolnoma nezrel ter po mojem mnenju slab, neprimeren vzor za mojega najstniškega brata in petletno polsestro. Zato sem se tudi dokončno odselila v stanovanje, ki ga imam v Mariboru, kjer študiram. Materinemu partnerju nista naklonjena niti materina starša, vendar mi je stara mati sama priznala, da materi tega ne upa povedati.) Zdi se mi, da čedalje bolj izgubljam tudi stik s svojo cimro in najboljšo prijateljico, ki je sicer vedno tu zame, vendar je nočem več obremenjevati s svojimi problemi, saj ima tudi sama kar nekaj težav (tudi jemlje antidepresive).
Vseh misli v tem trenutku sploh ne morem strniti v neko smiselno celoto. Rada bi samo, da ta obremenjenost, brezvoljnost in tesnoba minejo, čeprav sploh nisem več prepričana, da je to mogoče. Rada bi imela nekoga, ki bi me imel rad; ta občutek ljubljenosti pogrešam najbolj od vsega, hkrati pa se resnega razmerja ali kakršnegakoli odnosa z drugim človeškim bitjem prav panično bojim, saj ljudem zaradi izkušenj, ki sem jih pridobila s primerom svojih staršev, ne zaupam. Najbolj od vsega pa bi rada imela mir in vedno bolj se mi zdi, da to lahko dosežem samo s smrtjo. Edino, kar me odvrne od misli na samomor, sta brat in polsestra, ki ju nočem pustiti sama z materjo in njenim partnerjem.
Pred leti, ko sem šla skozi tisto prvo krizno obdobje, sem nato nekaj časa obiskovala psihologinjo, kar mi sicer ni na nobeni ravni pomagalo razrešiti težav, zato sem prenehala z obiski in sem raje potlačila svoje misli in se osredotočila na potrebe drugih, s pomočjo prijateljice pa sem prenehala s samopoškodovanjem. Zdaj razmišljam o obisku psihiatra ali psihoterapevta, a me je strah govoriti o vsem tem strokovnjakom, saj imam občutek, da se mi bodo samo zasmejali v obraz, češ kaj si namišljam, in me odslovili. To je tudi vprašanje, ki si ga postavljam že nekaj časa, odločitve pa nikakor ne morem sprejeti – naj poiščem pomoč psihiatra ali psihoterapevta ali ne?
Hvala za kakršenkoli nasvet!