venerinsin sob. 21.dec.2013 14.22
Neki norega se mi začenja dogajati.
Velikokrat ko sem sam, padam v tak globoki mir, brez imena, brez razloga,
brez namena, brez povoda.
Samo kot, da je že skos tukaj, vendar ga žrtvujem zato, da reagiram na
stvari, ki jih ljudje počnejo, ali pa da sem priden, poslušen, na razpolago,
ali pa da verjamem svojim mislim (sej vedno je vzrok not), da moram iz te situacije,
da je vse nevarno, da bom zbolel..... bla bla.................................................
Velikokrat se začenjam zavedati, da bom umrl.
In to me pomirja.
Včasih čutim žalost, strah, ampak vedno je zraven olajšanje.
Zame edina resnica, katera res obstoja, v katero brezpogojno verjamem.
To se bo zgodilo.
Umrl bom.
Enkrat ne bo več tega obraza, teh nog, teh misli, ki jih imam, ukvarjanja z mislimi,
ne bo teh čustev...............................................
Kaj ostane?
Velikokrat samo pustim temu vprašanju, da v meni cveti.........
Kdo sem??????
Kaj ostane, če vse to gre............ kdo sem potem.................
To me zelo umirja....................
Druga nora stvar, ki se mi dogaja pa je ta, da nekako vem, da kljub temu, da se mi bo
v prihodnosti kaj hudega zgodilo, bom vedno nekako prišel v to krasno stanje miru,
ki obstoja, ko sem sam...........
In krohot, ki ga imam brez razloga, smeh iz trebuha, ki nima povoda.....
Noro, res......................................
Včasih izgubim zaupanje tem filingom, če so okoli mene nezadovoljni ljudje.............
hahahaha.......................
ups, spet prelagam odgovornost na druge............ nope,
moje misli in občutki so tisti, ki ne verjamejo meni, hahahahaha......
ne drugi ljudje, moja reakcija nanje.................. haha.