Ponovno odkrijte sebe!

[depresija]

Že v osnovni šoli, so se norčevali iz mene, v srednji šoli se mi je pa dvignila samozavest, nisem se prilagajala drugim
povedala sem jim kar jim gre in so me nekako pustili na miru, vedeli, da se z mano ni norca za delat, veliko razmišljam o mojem življenju in o sebi in sem se naučila, da moram vedno sebe postaviti na prvo mesto in se imeti rada, ker se lahko samo nase zanesem, človek je sam v življenju.

Imam pa problem, ko sem z fantom mu vedno želim najbolje, rečem mu, da mislim, da je bolje če bi on imel drugo punco in sebe postavim na najnižji nivo, zakaj to počnem. Doma so me naučili, da moram vedno starše upoštevati, ker sem želela staršem najboljše vedno, sem vedno dala prednost njim in potrpela, saj so imeli oni vedno prav, nisem želela, ker če bi se uprla jim, ne bi ubogala bi sledila kazen, kreganje... itd tako, da sem vedno želela ustreči njim, do kakor je šlo.


Imam pa problem k se ga tudi sama ne zavedam, zakaj želim nekomu k ga imam rada , ga vlečem stran od sebe, kot, da nisem dovolj vredna , da rabi boljšo punco.

Rabila bi pomoč , hvala

[Darja]

depresija, pozdravljena.

Se opravičujem za pozen odgovor, žal prej ni šlo.

Vesela sem, da razmišljaš o sebi, o svojem življenju … da si prišla do spoznanja, da je imeti se rad, poskrbeti zase, za svoje potrebe, temelj našega duševnega in telesnega zdravja. Se strinjam s tabo, da se je potrebno naučiti zanesti nase (v smislu prepoznavanja svojih čutenj, želja in potreb; skratka se naučiti poslušati svoje telo), vendar v sozvočju z drugimi. Kar pomeni, da smo sicer sami, obenem pa potrebujemo druge za zadovoljevanje svojih odnosnih potreb.

Občutek lastne vrednosti začnemo razvijati že zgodaj v otroštvu. Na to vpliva vedenje, besedna in nebesedna sporočila naših staršev oziroma drugih, za nas pomembnih oseb. Kasneje občutke nadgradimo v procesu socializacije, ko si gradimo identiteto, na podlagi odzivov drugih ipd.
V primeru, da v otroštvu dobivamo negativna sporočila, da nič ne naredimo nikoli zadosti dobro, da nismo slišani, lahko ponotranjimo prepričanje, če bi me mama/oče imela rada, če bi jima bila pomembna, bi me razumela/slišala. In na podlagi tega prepričanja, se počutimo nepomembni, nevredni ljubezni. Primerjamo se z drugimi, ponavadi potegnemo krajši konec. Jaz nisem v redu – drugi so redu.
Predlagam, da ugotoviš, kaj si želiš, kaj potrebuješ, katere talente/lastnosti/spretnosti imaš, kaj vse znaš. Vsakdo od nas je unikaten, edinstven, nihče se ne more primerjat z popolnoma primerjati, obenem pa se mi ne moremo primerjati popolnoma z drugimi.

Želim ti vse dobro, predvsem pa spoznanje, da si v redu takšna kot si.

Darja