Kaj naj naredim. Sem namreč predvsem žalostna, ker razmišljam o svoji prihodnosti. Bolj ko poslušam svoje sovrstnice, bolj sem žalostna pri svojih 22 letih. Menim, da ne bi opravila izpita za avto že na medicini za delo, šport in promet, Ne vem ali bi lahko delala 8 ur na dan, ne vem niti, kdaj se bo zgodilo, da mi bo psihiater, katerega obiskujem napisal, da nisem sposobna skrbeti sama zase, kar slutim, da se bo slej ko prej zgodilo. Zgodilo zaradi moje diagnoze avtizma. Ker sem poleg vsega še povsem brez energije za karkoli, prav na živce mi grejo stvari, prav tresem se, postanem tesnobna, ne zato, ker ne bi hotela kaj delat, ampak ne morem, zdi se mi tko težko, nemogoče. Itak bi bla vsa zanemarjena, če bi sama živela. A v bistvu si vsega tega sploh ne želim. Ampak si pa želim nekaj drugega, nekaj česar nočem da bi si, a si ne znam pomagat.
Najraje premišljujem in se pogovarjam o negativnih stvareh. O drugih se ne želim, nimam energije za pogovore o čem pozitivnem, samo v tej negativnosti vztrajam, ker me neizmerno zabava. Zabava kakor želja po pravilih. In kazni. Npr. od učiteljev. Že od nekdaj rada prepisujem pri izpitih. Ne zaradi želje po dosegu boljše ocene, ampak zaradi želje po kaznovanju. Po negativni oceni. Ali od prijateljev. Želim si, da bi me kaznovali. Ne želim si kaznovanja in prisil s strani tistih, ki jih ne maram, ampak samo od tistih, ki mi nekaj pomenijo. Tako si želim, da bi me prijatelji kaznovali naprimer z udarci. Da, namesto, da bi si prijatelje želela in iskala za pogovor in zaupanje, jih iščem zaradi prej omenjenega razloga. In zadnja ugotovitev je, predvsem da si zadnje čase želim biti zaprta v psihiatrični bolnišnici in postati poskusni zajček, na katerem bi zdravniki psihiatri izvajali svoje eksperimente. Želim si biti prisiljena v jemanje tabletk in zdravil. Ali pa po tv poslušam kako morajo določeni direktorji oditi v zapor zaradi poslovnih goljufij in želim namesto njih jaz nekaj let preživeti v zaporu. Menim, da to ne izhaja iz slabe samopodobe, samospoštovanja, ampak iz neki meni neznanih virov.Pa menim, da nisem mazohist, ampak da si kaznovanje in prisilna dejanja vseeno zelo zelo želim...
Kaj naj storim v prihodnje, ali naj neprestano razmišljam tako kot do sedaj kako postati kaznovan, ker me nobena druga stvar ne zabava, se mi ne zdi dovolj zanimiva, pa naj gre za kakršen koli šport, kakršnokoli ljubezensko življenje ali kaj podobnega, s čimer bi se lahko zamotila. Samo v tem najdem svoje osebno zadovoljstvo....
Najraje bi končala z življenjem, saj s to žalostjo in popolnoma brez energije ne morem več živet. komaj se prebijam z dneva v dan, jemljem zdravila, ampak moje stanje je še kr isto, komaj se prebijam iz dneva v dan in životarim s svojimi problemi, čakanje na psihiatra pa se mi zdi sploh cela večnost...Ne morem delat nč več grem kolesarit, se zmatram po treh minutah, sem ko nek zombie....