Ponovno odkrijte sebe!

[depresija]

Imam zelo velike probleme, ko sem dopolnila 21 let sem se morala preseliti, na srečo sem našla fanta, zdaj živim z njim.
Okoli sebe sem imela doma veliko sorodnikov govorim približno 20 ljudi, glede na to, da nismo bili nikoli blizu, so se sorodniki med seboj pomagali zaradi sorodstvenih vezi nič drugega, stikov nimam več z ljudmi. Imela sem zelo velike probleme doma. Po nekaj mesecev je prišlo za mano izbruhnila je depresija, ki je bila zelo močna, zelo težko sem opravljala delovna opravila že doma, ker sem imela ves čas pred seboj nekoga k mi je gledal pod prste, izbrala sem pogum in odšla od doma ne glede na vse kar me čaka. Pišem ob 2 ponoči, ker me je začelo res težiti in mogoče mi bo kdo znal kaj svetovati. Odločila sem se , da kar nekaj stvari napišem, da boste razumeli. jemljem antidepresive in sem se zelo veliko naučila od depresije, od same bolezni to pa ni še vse po jemanju 8 mesecih sem se naučila napisati naslednje, imam fanta k me ima resnično rad, velikokrat ga vprašam oziroma ga rabim, njegove objeme, toplino in bližino. Pomirja me njegova bližina, ker se počutim varno in imam končno nekoga k sva si blizu. Zelo dolgo sem iskala osebo k si bila res blizu. Zdaj jo imam. Čeprav imam njega imam zelo veliko ne sigurnost v sebe. Veliko ljudi me je zapustilo in prav nihče mi ni stal ob strani in mi bil tako blizu kot on. Spoznala sem razne fante k so želeli biti z menoj ampak jaz nisem želela ali pa se tako branila, da sem se vedno na koncu skregala, da me ni več maral ali obupal. Ta fant ni obupal z mano in je edini , ki sem ga resnično spustila do sebe. Imela sem prijateljice vendar so me vsi ljudje zapustili.

Priznam pa tudi, da sem včasih jaz želela , da grejo ampak kar se tiče prijateljic , sem vztrajala do konca in nenehno jih vabila in želela ohranjati stike vendar one niso bile nikoli zainterisirane, vse ljudi k so prihajali do mene niso bili pravi zame, sem se pa vedno zavedala, da sem malo drugačna od drugih, ljudje in svet mi je jemal ljubezen, jaz sem pa ljubezen zelo rabila, namesto, da bi mi svet dal ljubezen, so mi ga drugi vedno jemali in me lomili na polovico, zato sem bila ves čas zlomljena. Tako hudo sem rabila ljubezen, da sem se domačim prilagala , želela sem narediti vse zanje, samo, da bodo zadovolnji, vendar nikoli ni bilo dovolj. Vse kar sem naredila je bil premalo oziroma je bilo nič , nič ni pomenilo zanje. Rabila sem le ljubezen, da me kdo sprejme , da me ne zlomi na 100 koščkov in odvrže tam. Ko sem se preselila sem dobila novo življenje polno upanja in ljubezni, da včasih sploh nisem mogla verjeti kaj sem dobila, ker prej to nisem nič imela. Pozdravila pa sem se ob objemih mojega fanta, ko sem bila včasih jezna nanj me je privil k sebi in objel, minila mi je jeza in sem občutila toploto in vedno, ko je poleg mene, ko ga lahko stisnem kot medvedka počutim se varno. Nihče mi nič ne more, me ne doseže. Zdaj, ko sem tukaj so me začele motiti motje k sem jih dobila od vseh problemov, travm, prejokanih noči, ko sem se razvijala, odraščala me nihče ni naučil kako sam živet.


Imam ogromna bremena k me motijo, imam srednjo šolo, živim sama, kako sem živela prej ni važno, ljudje moramo nekje začeti v mladih letih. Nimam službe, sem čisto v tujem kraju, nisem ga šla še pogledati, ker se ves čas nahajam notri, na srečo imam fanta z dobro službo, ki ima punco, ki ne ve kako se preživi. Rada bi bila bolj samostojna, ker sem se preveč zanašala na druge. predvidevam, da sem imela že prej depresijo, tiste stvari k rada počnem brez problema naredim, veliko stvari k jih ne maram, jih ne morem, če se prisilim in nekaj na silo naredim, ne morem , počutim se zelo slabo in me grabi depresija. Jasno mi je, da bo še malo dalj trajala, da moram biti strpna. Da moram potrpeti. Na srečo mi ni potrebno nič nujnega naredit in se lahko v teh trenutkih tudi to privoščim, kako naj rečem , da pustim času čas , da se pozdravim. Imam hobije k se ne bi moglo z njimi zaslužiti mesečno. rada bi si pa življenje uredila, ko vidim polno ljudi doživim stres, paniko, ne maram polno ljudi v gneči. Se mi pa zdi, da bo sčasoma minilo.

Rada bi pa nasvet od vas, ko bom veliko bolje, ko bom mislila, da se lahko vzpnem v svet, da bi našla službo, nakaj kar bi me veselilo, nekaj s čemer bi prišla lahko sama skozi čez mesec, da bi imela pretok, zavedam pa se, da bo zame lahko zelo mučno če bom izbrala nekaj, kar mi ni všeč, ker se mi zdi, da ne bom dolgo zdržala na tem mestu, kako naj bom psihično umirjena, da lahko zdržim vse strese na delovnem mestu, da ne vržem takoj puško v koruzo in ne obupam. Zanima me način kako bi prišla v neko normalno življenje, ki deluje brez napornosti, prehudih stresov. da bi bila bolj umirjena, srečna, kako naj začnem, prosim za pomoč vse.

[Nevenka]

Pozdravljena na našem forumu. Pozorno sem prebrala tvoje sporočilo in prepoznala veliko strahu. Praviš, da bi rada nasvet, kaj naj narediš, da boš zdržala strese na delovnem mestu, da ne boš obupala, če te delo ne bo zanimalo..., ko boš tako dobra, da boš lahko začela službo iskati. Strah te je ljudi, gneče, njihovih odzivov, kritik... Če ti povem v prispodobi, je nekako takole: Si vi Sloveniji, razmišljaš pa kako bo težko, ko boš, če boš kdaj slučajno v Avstraliji. Skratka strah te je za veliiiko časa vnaprej, delaš natančne scenarije, kako ti delo ne bo všeč, kako boš pustila službo....,....., si pa še vedno doma in službe sploh še ne iščeš. Taki scenariji nam navadno že vnaprej preprečujejo, da bi naredili korak v smeri iskanja službe in samostojnosti, saj se na koncu vse zdi pretežko in brez pomena. Prav z enako (ali še večjo) verjetnostjo bi lahko pričakovala srečen izid, delo, ki te bo zanimalo, simpatične sodelavce, prijetno delovno okolje, veselje in ustvarjalnost pri delu, pa vendar si izbrala prvi scenarij.

Praviš, da te je veliko ljudi v življenju prizadelo in razočaralo, nekateri pa so želeli biti s tabo, pa si jih ti odrinila. Torej ni bilo vse slabo, verjetno te je marsikdo imel rad. Verjamem pa, da imaš iz otroštva bolj slabe izkušnje in ti je verjetno zato težje gledati na življenje bolj s svetle strani.

Res lepo, da imaš fanta, h kateremu se lahko stisneš v objem, vendar kot si ugotovila že sama, si precej odvisna od njega, ne znaš živeti samostojno. In tu verjetno rabiš podporo in pomoč, tudi njegovo. Pomaga ti lahko tako, da vztraja, da greš kdaj tudi sama ven, čeprav te je strah, da te nežno in ljubeče spremlja v večjo samostojnost.

Tu sem ti nanizala samo nekaj mojih razmišljanj v zvezi s tvojim sporočilom, za kakšen konkreten nasvet te veliko premalo poznam, in bi bil resnično brez koristi.
Če živiš kje v bližini Ljubljane, se kdaj oglasi na naši brezplačni skupini za pomoč pri depresiji in anksioznosti, pa se bova v živo kaj več pogovorili o tvojih težavah. Urnik skupine najdeš pod rubriko "aktualno".

Želim ti veliko poguma in lep vikend
Nevenka

[depresija]

Najlepša hvala za odgovor, tako bom napisala na začetku me je bilo strah stopiti čez vrata ven, tako zelo me je
bilo strah vendar so se stvari umirile, sama grem tudi ven peš, čeprav imam včasih težke noge in občutek ledbenja vendar pridem do cilja. Na začetku sem imela grozne bolečine po telesu, paniko, tesnobo, vse kar je bilo možno in sem vesela, da je to mimo. Tako, da se je stanje izboljšalo.

Priznam pa, da me je veliko stvari strah in včasih res ne vem zakaj, pa me zanima če mi lahko odgovorite kako se strahov znebim, v kateri smeri naj brskam.

[depresija]

Pozdravljena na našem forumu. Pozorno sem prebrala tvoje sporočilo in prepoznala veliko strahu. Praviš, da bi rada nasvet, kaj naj narediš, da boš zdržala strese na delovnem mestu, da ne boš obupala, če te delo ne bo zanimalo..., ko boš tako dobra, da boš lahko začela službo iskati. Strah te je ljudi, gneče, njihovih odzivov, kritik... Če ti povem v prispodobi, je nekako takole: Si vi Sloveniji, razmišljaš pa kako bo težko, ko boš, če boš kdaj slučajno v Avstraliji. Skratka strah te je za veliiiko časa vnaprej, delaš natančne scenarije, kako ti delo ne bo všeč, kako boš pustila službo....,....., si pa še vedno doma in službe sploh še ne iščeš. Taki scenariji nam navadno že vnaprej preprečujejo, da bi naredili korak v smeri iskanja službe in samostojnosti, saj se na koncu vse zdi pretežko in brez pomena. Prav z enako (ali še večjo) verjetnostjo bi lahko pričakovala srečen izid, delo, ki te bo zanimalo, simpatične sodelavce, prijetno delovno okolje, veselje in ustvarjalnost pri delu, pa vendar si izbrala prvi scenarij.

Praviš, da te je veliko ljudi v življenju prizadelo in razočaralo, nekateri pa so želeli biti s tabo, pa si jih ti odrinila. Torej ni bilo vse slabo, verjetno te je marsikdo imel rad. Verjamem pa, da imaš iz otroštva bolj slabe izkušnje in ti je verjetno zato težje gledati na življenje bolj s svetle strani.

Res lepo, da imaš fanta, h kateremu se lahko stisneš v objem, vendar kot si ugotovila že sama, si precej odvisna od njega, ne znaš živeti samostojno. In tu verjetno rabiš podporo in pomoč, tudi njegovo. Pomaga ti lahko tako, da vztraja, da greš kdaj tudi sama ven, čeprav te je strah, da te nežno in ljubeče spremlja v večjo samostojnost.

Tu sem ti nanizala samo nekaj mojih razmišljanj v zvezi s tvojim sporočilom, za kakšen konkreten nasvet te veliko premalo poznam, in bi bil resnično brez koristi.
Če živiš kje v bližini Ljubljane, se kdaj oglasi na naši brezplačni skupini za pomoč pri depresiji in anksioznosti, pa se bova v živo kaj več pogovorili o tvojih težavah. Urnik skupine najdeš pod rubriko "aktualno".

Želim ti veliko poguma in lep vikend
Nevenka

Najlepša hvala, upam, da mi boste lahko še kako pomagali, dogodke iz preteklosti sem rešila in me nič ne bremeni. zanima pa me . ko bom imela dovolj moči, kako naj se soočam z problemi, da sem mirna, da ne obremenjujem sama sebe preveč. zdi se mi, da vse preveč obremenjujem, z nepomembnimi zadevami, dajem jim prevelik
pomen, preveliko moč in na tak način sebi škodim.

Zdi se mi , da v življenju ne znam prav delovati pri nekaterih stvari sem zelo trda in se ne vdam, včasih se mi zdi, da sem zelo močna na zunaj, na vznotraj pa zelo nemočna. ko so težave prišle za mano, nisem imela nobenega s katerim bi se kaj pogovorila in mu povedala zato sem tiščala v sebi in nekega dne je bilo preveč vsega.

Kako naj se pa znebim strahov, mi lahko malo namignete.