Pozdravljeni,
Moj problem je v tem, da se nikakor ne najdem v življenju. Naj dodam, da že pol leta obiskujem psihoterapije. Ko se mi je zdelo, da mi že gre na bolje, pa je moja jeza znova izbruhnila. Stara sem 38 let in žal še vedno pri starših. Skoraj deset let sem bila brezposelna, nakar sem dobila službo za določen čas preko javnih del v neki verski organizaciji. Tu sem že prej bila deset let prostovoljno, kar mi pa brez mame nebi uspelo. Sedaj je problem v tem, ker se z mamo od takrat naprej, ko sva prišli v to organizacijo ne najdema skoraj več skupnega jezika, vsaj meni se tako zdi. Danes je v tej organizaciji srečanje, pa zaradi jeze do nje nisem šla. Začelo se je s pogovorom, ko sem gledala versko oddajo Obzorja duha. Ponavadi jo obvezno gleda tudi mama, danes pa je očitno bila za njo preobčutljiva tema. Govorila je namreč o mladih. Ko sem jo vprašala zakaj danes ni gledala oddaje je rekla, da danes pa nima časa in podobno. Povedala sem ji samo Kaj so rekli zakaj mladi odrivamo vero in se izogibamo cerkvi, saj je duhovnik, ki je bil gost v oddaji rekel, da zato ,ker nam starejši ne pustijo, da bi bili kar hočemo. Kar je verjetno res, ker so sami mogli živet strogo življenje. No, nato se je odzvala zelo užaljeno in je rekla, da seveda to ni res in če se počutim tako tudi jaz. Pa sem rekla, da ja, saj odgnala od sebe že vse, svoje otroke in vnuke. Zatem se je vmešal še oče, ki je dodal naj na srečanje kljubvsemu naj grem, jaz pa sem rekla, da ne, ker je še vmes dodala, da nikjer ne piše, da mora bit do konca življenja mama. Jaz sem ji rekla, da se je tako odločila sama, ker tudi ona meni tako govori, ko ji potožim, da si niti enega partnerja nisem bila nikoli sposobna poiskati, kaj šele, da bi imela otroke. Oče pa je dodal, naj ne jamram, če mi bo slabo, pa sem rekla, da tudi jaz njemu nebom, če mu bo slabo. No potem se je mami čisto zmešalo in je rekla, da sem zlobna in jaz sem rekla, da se mi ne zdi, da sem. Klicat sem jo začela po imenu in ne več mama, ona pa mene po priimku. Šla sem v svojo sobo v prvem nadstropju in me je še poklicala po telefonu, pa sem ji prekinila. Ni pa prišla gor, da bi se pogovorila z mano kaj šele, da bi se mi opravičila. Skratka naveličana sem se vedno podrejat njej. Sedaj sem ostala čisto sama brez prijateljev in človeka s katerim bi se lahko pogovorila. Nevem kaj naj še storim glede jeze na mamo. Rada bi se odselila,saj bi mi sedaj zneslo, pa se enostavno ne znajdem. Upam, da mi boste vsaj malo lahko pomagali.