Danes sem se dobro naspal.
Imel sem dober zajtrk: sveže sadje popečeno na rastlinskem maslu,
na koncu zmešano s testeninami.
Želim si it v hribe, imel sem pogum, da sem vztrajal pri svoji želji, za kar sem si hvaležen,
čeprav me tudi punca vsaj malo rabi.
Ponosen sem nase, da sem kljub slabovoljnosti rekel, da ne želim streljati z očmi.
Ponosen sem nase, da imam pogum vztrajati pri svoji želji po svobodi,
da ne prelagam krivde za svoje stanje preveč na druge.
Da imam pogum reči si, da sem sam odgovoren za svoje odločitve in da moram
sam poiskati vzrok zakaj sem se znašel tu kjer sem.
Hvala mi.
Samo na tak način lahko kaj naredim.
Ponosen sem nase, da sem zbral moč, šel nabrati sadje, in skuhati zajtrk, čeprav sem bil
že v konfliktu s seboj in punco.
Hvala mi, da sem zmanjšal konfliktnost, popustil ego.
Hvaležen sem sebi, da sem se bil sposoben odpovedati marsičemu in šel k punci, ker je bila
v stiski. Bil sem kar nekaj dni z njo.
Pomagal sem ji veliko na vrtu, v glavnem vse z ljubeznijo.
Božal sem jo, se pogovarjal o njenih stiskah.
Sedaj sem ponosen nase, da ko so mi prišle sanje,
jih nisem več odrival, temveč sem si rekel, kar sanjaj, to te ne more ubiti.
Boli, ko še niso dosežene, a sčasoma bo tudi to bolje.
Tako sem sanjal naprej o tem kar bi rad, itak imamo predvsem samo to življenje,
kdo drug nas bo osrečil, če ne mi sami.
In sedaj sem si večkrat upal sanje povedati na glas.
Lep dan vsem.