tule bi mi pa prisel prav kak dolgorocni komentar, nasvet, namig....
zvestoba, nezvestoba:
zadnjic me je herr flick zbodel na eno boleco tocko:
pred nekaj meseci sva s punco stanovala v nekem stanovanju, kjer nobenemu od naju ni bilo prijetno. potem se je ona odlocila in naslednji dan odsla. pred tem je namigovala na to, da bi mogoce sla. ostal sem sam, zelel sem stvari premisliti pri sebi, kam bi sel, kaksen je odnos z njo... nisma se zmenila, da greva narazen kot par, rekla sva, da bova videla: njen stavek zadnji dan je bil: vse ob svojem casu... potem se nisva slisala kaksen teden, potem pa sva bila spet v kontaktu. vcasih mi je govorila, da me pogresa, ampak da ne bi bila skupaj z menoj kot partnerka. potem drugic ni tega nic omenila, me je zelela samo slisati. ob tem sem dozivljal veliko strahu, trpljenja, nisem vedel kaj je zdaj, mislil sem si, da ne ve tocno kaj govori. in sem cakal, vedel sem da "paseva skupaj" in da se zdalec najina vez ni zakljucena... scasoma sma se vedno vec pogovarjala po telefonu in ko sva prisla skupaj, je bilo kot bi bil prvic zaljubljen in tudi njej je bilo lepo. mogoce sem v tem casu spregledal to, da bi moral veckrat vprasati in POSLUSATI kako je njej zares, kako naju vidi... mogoce si imel prav, herr flick, da me ima za neko rezervo, za neko stalno oporo...
mislim pa, da je njen odnos do mene popolnoma fer, ce pomislim na to, kaksno zmedo imam jaz v sebi, ko jaz ne morem vsak trenutek natancno definirati, kje sva, kam greva, kaj cutim do nje (razen pogresanja)... in najvecja fora je, da ne morem to kar cez noc pri sebi razresiti.
poleg tega sem v preteklosti zveze z zenskami koncal tako, da me je zenska pustila, in ker po vec takih razhodih z razlicnimi zenskmi nisem vec zdrzal te bolecine razhoda, pogresanja, sem zacel iz glave brisati vse spomine, zacel sem se koncentrirati na tukaj in zdaj, nisem hotel vec hoditi po poteh, krajih, ki bi me fizicno spominjali nanjo. Najhuje je bilo, ko me je zapustilo dekle, za katerega sem cel cas odnosa (1 leto partnerski in pred tem 1 leto globoko prijateljski) cutil, da je to zenska mojega zivljenja. To dekle je bilo noseco, oba sva se neizmerno veselila otroka (mislim, da sem tudi pri tej punci precej spregledal to, kaj ona cuti, kaj si ona zeli), potem je odsla in mi prepovedala kakrsnokoli priblizevanje otroku ali njej. To me je tako zelo prestrasilo, da si nisem upal niti pomisliti vec nanjo. Zato sem ob vsaki misli, ki je prisla o njej, zacel misliti na kaj drugega, vecinoma na to kaj trenutno fizicno pocnem ali pa sem poslusal pticke, dez....................
posledice tega mojega izmikanja preteklosti so bile katastrofalne, saj sem vedno bolj bezal od vseh stvari, ki so me spominjale nanjo ali katerokoli preteklo dekle. to je prislo tako dalec, da si nisem upal obleci nobene obleke, ki bi me spominjala, pometal sem vse vredne in nevredne stvari s spomini v smeti, ce sem se po nakljucju kljub vsemu dotaknil kaksne stvari, sem imel obcutek, da so roke umazane, in sem si jih vcasih umil. nisem upal misliti na seks, 4 leta sem se izogibal zenskam, ker so se mi zdele "nevarne, umazane".
potem je v moje zivljenje po velikem nakljucju vstopila sedanja punca... tu se je pa zacelo dogajati in nastopile so bolecine, velika zmeda in obcutki nezaupanja. najprej sem se nekako zaljubil ali navezal nanjo. povedal sem ji vse iz svoje preteklosti, da imam sina, da sem udaril zensko, da sem bezal pred preteklostjo, da globoko se vedno cakam na zadnjo punco z otrokom, da bova prisla skupaj, ceprav mi je prepovedala priblizevanje. Povedal sem ji, da si ne upam biti z njo (s to, s katero sem sedaj), ker me je strah, da s tem preteklo (samohranilko) varam...
vse to sva si povedala...
povedala mi je tudi 3 stvari, ki se me se po dveh letih drzijo: da je 1.prevarala fanta, in mu 4 leta tega ni povedala, ker se ji je zdelo nepomembno, ceprav je danes spoznala, da ji je bilo ocitno zelo pomembno, ker jo je spremljala slaba vest, 2. da je njena mama skocila cez plot in skupaj z mojo punco 20 let skrivala skrivnost pred mozem (ocetom) in obe sta njega obsojali zakaj je tako ljubosumen (kera norost), 3. spala je z ogromno fanti za eno noc.
zdaj se v meni tepe, koliko imam jaz pravice zahtevati od odnosa, ce imam sam veliko stvari neposlihtanih. velikokrat nekako cutim, da iz mene govori preteklost, da to, da jo pogresam sploh ni nujno, da pogresam njo, temvec celo paleto potlacenih custev do vseh zensk, da vcasih sam ne vem, kaj bi, da nisem odgovoren, da si ne upam povsem navezati se, da kadar ona rece, da se ne more navezati povsem ponorim in si jo neizmerno zelim.....
me pa moti kot cloveka z napakami, nerazciscenostjo, da me je po tem, ko je odsla iz stanovanja enkrat poklicala, in ko sem vrtal, je rekla: rada bi se odprla zivljenju, in to pomeni, da ce kaksen fant, ki mi bo bolj vsec ko ti, vstopi v zivljenje, bom pac sla z njim in ti to povedala...... tako njeno razmisljanje me zelo plasi, ceprav mislim, da nimam pravice karkoli reci nazaj glede na moje nerazcisceno stanje, je pa vsekakor bolece...
je bolece zato, ker se mogoce sam globoko v sebi zavedam, da zadene na tocko, kjer jaz v mislih in custvih se zivim s preteklimi puncami, ne da bi to sploh vedel?? ne zelim biti rezerva... sem nacelen clovek in ce se odlocim biti z nekom, in mi na pot stopi dekle, ki mi je zanimivo, privlacno, se ustavim in premislim, kaj to pomeni, zakaj me ta toliko privlaci, kaj pogresam pri svoji, in svoji potem povem kaj pogresam... ne bom zdej kr skocu k drugi... pri njej se pa tega bojim...
po tistem telefonskem pogovoru, mi je naslednji dan obljubila, da mi bo ostala zvesta vsaj eno leto... sej to je zdej meni smesno. jaz pa sem obljubil, da se bom potrudil in nama zagotovil v redu financno prihodnost. in sem se res trudil, ceprav mi se zaradi mnogih zavrnitev to ni uspelo.
bojim se za vsako ko gre na pijaco s fantom, da bo zdej ta zanjo bolj zanimiv kot jaz in bo odsla. ce priznam, sem ta strah imel ze kmalu po zacetku odnosa, ko se je veliko druzila z nekim fantom, za katerega mi je kasneje priznala, da je bila vanj zaljubljena, kljub temu, da je bil on porocen, ona pa v vezi s svojim fantom...
potem sem se bal vsakega njenega stika s fanti... zdaj po tistem stavku, da je odprta za druge fante, me je pa se bolj strah...
kako torej DOLGOROCNO njo razumeti, sebe sprejeti, kako peljati naprej odnos, ki bo temeljil na varnosti, na zaupanju, ce sva oba zmedena ko 100 mater? kaj zahtevati od odnosa, kaj zahtevati od sebe, kako s tem hendlati, glede na to, da se zavedam, da za vse te zadeve rabim cas?
((herr flick, vidis, zato sem verjetno, preobcutljiv, ker sem vsaj 15 let bezal iz vseh custvenih odtisov ki so ostali po zlomljeni vezi, danes pa sem ponosen, da so custva sploh prisla nazaj v moje zivljenje, ceprav nimam nobenega nadzora nad njimi... pravzaprav se bojim imeti nadzor, da ne bi stvari spet potlacil v neke predale svoje psihe))
zacenjam slutiti, spoznavati, da najbolj potrebujem samo enega cloveka v svojem zivljenju:
in to sem jaz............
s seboj se imam lepo, znam poskrbeti da mi je dokaj prijetno, ne vedno... da uzivam v zivljenju.....
bojim se, da bom zdej, ko sem to napisal dobil udarec zivljenja, da me recimo punca pusti,
da bom videl, koliko resnice je v tem spoznanju...
kako naj bom sam, ko sem z drugimi ljudmi, kako naj poskrbim zase, ko sem v druzbi????? hmmmmm...........
hvala za kakrsenkoli dogovor