Ponovno odkrijte sebe!

[zvezdica88]

Pozdravljeni,

se opravičujem, če ne pišem na pravi forum, vendar ne vem kam bi to objavila. Stara sem 26 let, tik pred zaključkom magisterija, ves čas študija delala in si nabrala delovne izkušnje, v šoli bila pridna in vse naredila v rokih. Zaradi pridnosti in priporočil sem ves čas študija dobila nekaj ponudb za zaposlitev, tudi zdaj, ko pošiljam prošnje sem vabljena na razgovore za službo.Težava pa nastane, da vsakič ko dobim vabilo na razgovor me popade taka huda stiska, nemir, kar zbežala bi, jokala, počutim se nemočno in da psihično ne bom zmogla tega koraka. Ne vem zakaj se mi to dogaja. Ali je to depresija? Pri 16. letih sem imela depresijo in vem kako je, vendar ti občutki se mi ne zdijo tako zelo podobni, samo na trenutke. Ko grem kam na dopust sem namreč vesela in srečna. Zadnje leto sem hodila tudi na psihoterapijo, pomoč sem poiskala ker enostavno nisem več zmogla živeti življenja kot sem ga imela. Veliko sem delala, študirala, imela težave z domačimi, čeprav živim že nekaj let na svojem, vse to je pripeljalo do čiste izgube energije, niti osnovnih stvari nisem več zmogla. Zdaj sem se že precej opomogla, sem pa še vedno čisto izgubljena. Sploh ne vem kaj si želim, kaj bi sama s sabo, tudi to kar sem delala tekom študija me ne veseli več, naveličana sem prav vsega, takega življenja si ne želim več. S pomočjo psihoterapije sem si sicer postavila meje in pridobila na samozavesti. Vse to me je pripeljalo do tega, da z mamo, ki ima težave z alkoholom ne govorim več, tako imam vsaj mir, drugače si ga nisem znala dobiti, ker me je dnevno klicala in psihično izčrpavala, očeta tudi praktično nimam, po ločitvi ni želel več stikov z mano, tako da praktično nikogar več nimam razen fanta, ki mi res stoji ob strani, da se včasih bojim da ga bom zadušila s svojimi strahovi in problemi. Ne vem več kaj se dogaja z mano. Zakaj sem tako zelo bojim zaposlitve? Ali mi lahko kako svetujete?

[Nevenka]

Pozdravljena, "zvezdica88" na našem forumu. ne bi ti rada določala kakšnih diagnoz, ker veliko premalo vem o tebi. Česa točno te je tako strah pred razgovorom? Da boš dobila službo ali da je ne boš? Da ne boš znala odgovoriti na vprašanja, da te bodo čudno gledali, svojih občutkov, telesnih simptomov...? Naštela sem ti nekaj najpogostejših strahov, samo ti pa zase veš, kateri je tvoj. Včasih si namreč svojega strahu še pogledati ne upamo, samo vemo, da nas je nečesa strah. Proti strahu se pa ne moremo boriti, ker je samo naše čustvo oz. naš odziv na nek dogodek ali predvideni scenarij dogodkov v prihodnosti.

Glede na to, da pišeš tudi o pomanjkanju volje, energije in nekega veselja do življenja, bi lahko bila spet v nekem depresivnem obdobju, vendar je vse to, tako strahovi kot tudi razpoloženje, samo odziv na neke notranje probleme. Praviš, da hodiš na psihoterapijo. Verjetno sta se s terapevtko že pogovarjali tudi o teh tvojih strahovih.

Praviš, da te je strah, da psihično ne boš zmogla tega koraka v zvezi s službo. Kaj pa misliš pod "ne bom zmogla"? Se bojiš, da boš neuspešna, da ne boš funkcionirala v službi...? Kako točno bi izgledalo, če ne bi zmogla? V bistvu bi ti predlagala, da enkrat preizkusiš to "ne bom zmogla", greš na razgovor in samo preveriš, kako izgleda, če človek ne zmore. Privošči si, da narediš vse, česar te je strah. Mogoče pobegni z razgovora, se zjoči, ne odgovori na vprašanja..., kaj pa vem kaj še. Pojdi tja z namenom, da boš naredila vse, da službe ne dobiš, potem boš pa videla, kako se boš počutila. Kaj pa pravzaprav lahko izgubiš? Mislim, da si bila do sedaj čisto preveč uspešna, resna in odgovorna punca, in čisto premalo "poredna", nagajiva, lena... Privošči si nekaj napak, malomarnosti, lenobe, neumnosti... Zakaj pa bi morali jemati življenje tako zelo resno?

Eno lepo in lenobno popoldne ti želim
Nevenka