Začela bom kar na začetku in upam, da mi boste lahko svetovali, ker ljudje sami sebi bolj težko,tudi moji kolegi majo že mojih problemov polno glavo in jih več nočem s tem obremenjevati vendar sem res obupana. Nisem vedela kam uvrstiti to temo, zato sem jo dala kar sem. Sem študentka, ki ponavlja letnik...Predlani sem naredila prvi korak, da sem se osamosvojila od staršev, saj sem se odselila študirati v drugo mesto čez celotno Slovenijo - kar seveda ni bilo všeč mojim staršem. Ko sem bila še doma in hodila na srednjo šolo, katero so bolj kot ne izbrali moji starši, moja mama, saj ne rečem da mi ni bila všeč - sprva... gimnazija ja... ampak vedno sem sanjala da bom šla na vzgojiteljsko.
In mislim da se je vse začelo tukaj.. Zraven nje imam še očima. Ko sem prišla na to ''gimnazijo'' ki je bila prikazana kot zelo oh in sploh dobra, v prid dijakom, na koncu se je izkazala še za slabšo. Moje uporniško vedenje se je začelo v zadnjem razredu osnovne šole, verjetno začetki pubertete, saj smo začeli se skrivati za šolo kaditi cigarete, se manj učiti, ocene so bile slabše, saj sem pred tem bila zmeraj odlična v šoli, le tisto leto ne. Kasneje ko sem prišla v srednjo sem se začela družiti z novimi sošolci, sem na koncu pristala v družbi z osebami ki so padle letnik in ga ponavljale, ampak so bile ''kul'' in tudi jaz sem se verjetno počutila nekaj več z starejšimi - tako gledam na to danes. Začeli smo hoditi ven skupaj po šoli, moja najboljša kolegica je bila moja sošolka. Obe sva imeli blond lase, nosile včasih iste stvari, kupovale iste stvari.. Res sem imela to obdobje, za eno izmed lepih. Kmalu zatem sem spoznala njenega bivšega sošolca ki pa je napredoval razred ko ona ni bila In sem se zaljubila, ter postala par... čeprav ta zveza ni dolgo trajala.. Jaz sem vedno imela kartico mobi ki sem jo hitro porabila v treh dneh - saj sem imela gor minimum denarja in do konca mesca je moral on klicati mene, vedno sem morala sama z avtobusom domov in še res malo denarja sem imela, saj mi ga starši niso nikoli dali. Nihče ni nikoli prišel pome, niti prej že ne. Saj se jim ni zdelo pametno, nikoli nisem imela ure do katere sem lahko zunaj, ampak pač nisem smela biti - to je bil vedno njihov zagovor. Zato sem to v prvem letniku prekršila sama, hodila z zadnjim avtobusom domov, ob 8 nekje... in hodila zmeraj peš 4 km od postaje do doma, po hribu, skozi gozd, v temi.. Vedno me je bilo strah na smrt.. Bila sem naporna če pomislim, ampak bila sem otrok... Mama je vedno mislila da se drogiram, sem pa samo kadila - ampak z njo se nikoli ni dalo pogovarjati, od vedno mi vse skriva pred očmi... Ko sva se en dan z mami skregale, me je oče udaril močno po licu, ona pa potem ni rekla nič, še strinjala se je z njim. Saj mene nihče ne bo oklofutal.. Zato sem za 3 dni pobegnila od doma...Ko sem se vrnila sem morala podpisati pismo da grem v dijaški dom te gimnazije, ki je bil zelo strog.Mami me je silila, jaz pa sem se jokala pol ure, vendar to mi ni pomagalo, še grozila mi je dodatno kaj vse se mi bo zgodilo če ne podpišem. Enkrat ko sem bila pozna, še pred tem pobegom in je bil prepir med nama, mi je vzela mojo bančno kartico. Na bančno kartico sem zmeraj prejemala štipendijo - saj je bil to edini denar ki sem ga dobila, saj nikoli nisem dobila žepnine. Nikoli mi starši niso dali denarja... niti za oblačila, sej ne rečem so mi jih kupovali v otroštvu, ali kasneje so pozabili. Mogoče tudi zato, ker nikoli nismo imeli kaj preveč denarja. Človek pa rabi tu pa tam kaj za obleč, higieno...Sej ne rečem da nisem imela novih stvari, so mi jih dale kolegice, ali pa sem od časa do časa tudi kaj ukradla, na kar danes nisem ponosna. Vendar tega niso vedeli. Niti si niso priznali da že zdavnaj ne skrbijo prav zame. Od takrat dalje pa do prvega letnika študija nisem imela bančne kartice. Skoraj nič ne vem o kreditih za študente.. in podobnih stvareh. Moje znanje, splošna razgledanost je nazadovala. Vedno ko sem jo prosila za kakšen denar, pa mi je odvrnila, da KAJ SI MISLIM da sem da še to kar je na bančni je premalo za dijaški dom. Aja za dijaški dom nekje okoli 250€ ,DIJAŠKI DOM V KATEREGA NIKOLI NISEM HOTELA ITI, v katerega nisem šla po svoji volji... dali so me torej v internat/dijaški dom gimnazije, ki je bil zelo strog... Tega mami v resnici nisem nikoli zares oprostila. Prepovedi izhoda po 9 uri, če si imel slabo oceno nisi smel ven itd. To pa zato ker sem v prvem letniku bila bolj uporniški otrok, saj moja starejša sestra ni hodila nikamor, ni se družila preveč z drugimi, je bila bolj asocialen otrok. To izvira iz njenega otroštva saj jo je njen pravi oče zlorabil v otroštvu( spolna zloraba), ampak je to potlačila se več ni spomnila... ampak seveda še danes se ji pozna da je drugačna. In mi tako rekoč ni naredila podlage, sem mogla sama si utirat svojo pot. Svojega očeta pa ne poznam, me je zapustil že pred rojstvom - mene in mojo mamo. Za to si govorim da mi je vseeno, da me ne briga. ampak včasih nekje globoko v meni me še vedno grize..
Mami pa nima službe že kakšnih osemnajst let ko je rodila bratca, pravega sina od očima. S tem očimom zdaj živimo. Oziroma večinoma brat in starša, sestra se je odselila k fantu in se končno pri svojih 23 letih osamosvojila. Brata imajo zelo radi, če le lahko mu kupijo vse - mu nudijo vse - kar si zaželi, peljejo ga povsod ter zmeraj govorijo, da hiša bo seveda njegova in tudi babica samo njemu tu pa tam da kakšen denar, ampak ne zamerim. Oni seveda tega da ga imajo raje, ne bodo nikoli priznali.
V tistih treh letih kaj posebnega razen napačnih zvez nisem doživljala, mojo mati je moj oče - edini človek, ki ga je zares ljubila, zapustil zaradi bivše žene - ker je bila boljša možnost - ter se vrnil k bivši ženi, od katere se je ločil sprva. Mogoče je gensko. Tudi meni se že od nekdaj dogaja; sem imela 2 takšni prelomnici, ki sem res zelo težko prebolela; saj me fantje - tisti ki mi res veliko pomenijo prevarajo ali pa da se vrnejo k bivši. Mogoče pa je res problem v meni; zato ker sem jaz tako naivna - ker hočem v vseh ljudeh najti dobroto in iskrenost, na koncu pa se mi le ti nikoli zares ne odprejo in na koncu vedno jaz izgubim. Ali kdo bi vedel kakšen je razlog, jaz očitno izbiram napačne - oziroma oni mene, jaz pa se v napačne zaljubim...
Skratka... ko sem bila zadnji letnik gimnazije - so mi pri maturi zafrknili en predmet na komisiji in sem napisala napačno pritožbo... Morala sem iti pisati še enkrat, zato sem imela manjše možnosti dalje za vpis na fakultete. In starši - čeprav sem vsak letnik normalno izdelala, so bili jezni name in so mi skušali zmeraj vsiliti občutke krivde, ter dejstvo kako sem nesposobna, pri vsaki stvari. Očim zmeraj v vseh letih, kadar sem šla v mesto, saj živimo malo izven, je govoril kako se klatim, ''ku*b*rim'' naokoli, zapravljam in takšne grozne stvari.
še zdaj mi je grozno če pomislim... Ker sploh nikoli ni bilo res. Že od nekdaj imam zaradi njih zelo slabo samopodobo - saj govorijo, da jih vedno samo izkoriščam - čeprav jim zmeraj skušam pomagati, ko le lahko in da se samo klatim in zapravljam. Razen ko res ne morem, ne morem, ampak tega oni nikoli ne razumejo. Od prvega letnika dalje čisto sama skrbim zase, brez kake pomoči, ker niti mi je ne dajo, in denar ki ga zaslužim mislim da imam vso pravico zapraviti ter če bom to narobe zapravila, mislim, da je moj problem in bom sama trpela posledice...Prav tako pa tudi če bi denar dala njim v roke, tudi ne bi bilo sedaj kakšne spremembe. Žalostno je da nikoli me niso naučili kako pravilno ravnati z denarjem, se o tem učim sama, saj opažam, da niti oni sami ne znajo z njim. Jaz ne vidim razloga zakaj bi morala pri tem občutiti krivdo.No ko sem tisti predmet izdelala, sem se vpisala na obalo na faks kar pa spet ni bilo nobenemu prav.
Že prvi dan faksa sem morala iti na vlak, prestopit v središču Slovenije, saj ni bilo nikogar ki bi šel z menoj, čeprav obale nisem poznala niti malo. Začetki so bili zelo težki, sama samcata v drugo mestece. Tam pa mi je tako... Lani sem začela delati, da sem se lahko preživljala, ker štipendije niso bile tako velike - morda bi se dalo preživeti, pa sem z delom sama zaj*** celo stvar, vem priznam in vso krivdo, obžalujoče, v celoti sprejmem. Preveč sem delala, kar me je drago stalo, hotela pomagati vsem in ti ljudje niso znali potem tega ceniti, so mi kasneje zaostajali s plačilom in tako je zdaj že 2 leti dogajajo same iste stvari, iz katerih ni izhoda ter imam cel čas občutek da se vrtim v krogu. Lani sem zaradi dela padla letnik in zdaj ponavljam... Starši me gledajo obsojajoče...Letos so mi ukinili štipendijo zato moram še bolj nujno delati, nihče mi ne pomaga - razen tu pa tam moj fant ko le lahko, ampak niti tega ne bi hotela nikoli zahtevati od njega, tudi težko mi je sprejeti - POČUTIM SE KOT BREME.. Vendar je tudi delo težko dobiti na obali, sploh tako ki bo redno plačano, težko je prebrati kakšni so ljudje. Doli je itak povsod sama hinavščina, sama ogovarjanja - vsi se več brigajo zate ko zase. In spet so me zafrknili z denarjem, saj mi od lani septembra en gostinec Ž.Z. dolguje večjo vsoto denarja(okoli 850 €).. In iz dneva v dan se sprašujem kdaj dobim denar, vedno ko mi je šlo za las - sem nujno potrebovala denar - ga ni bilo od nikoder, vedno sem se morala kako drugače znajti...
( kar je grozno imam dolgove, telefon, stanovanje bi morala plačati pa nimam denarja od nikoder... Ves čas se sprašujem kaj sem naredila slabega Bogu da me tako kaznuje... Delala sem za ta denar, ta gostinec pa govori da sem mu kradla, kar sploh ni res. Vem da so to samo izgovori, da mi ne rabi dati denarja.Jaz pa sem takšna, ki nikoli strogo ne zna stopit za svojimi besedami. Res sem obupana. Šla sem že na študentski servis, tam mi trdijo da ima zablokiram račun, da je v bankrotu, da res nima denarja in da je tako imenovan ne redni plačnik. Prav tako da moje napotnice niso prišle nazaj... In da mu ne morem nič.. In ko komaj to prebolim, iščem načine kaj da storim spet nova ovira.. Pred kratkim kašne 3 mesce nazaj nisem imela denarja za stanovanje, kaj šele za hrano - sem zelo delovna oseba, pridna, se hitro učim, komunikativna in zase vem, da nikomur ne želim slabega... živim komaj vsak dan, morala sem se preseliti, nakar me je moja najboljša kolegica zaradi egoizma vrgla iz stanovanja in sem ostala na cesti. Ne skrbi me da ne bi imela za jesti, skrbi me to, da imam dolgove, da nimam denarja za stanovanje, da nimam dela, to je tisto kar me skrbi. Nisem imela kje za biti - čez noč sem ostala na cesti. Dobesedno na cesti, s škatlami, potovalkami, torbami, odejami... Brez prevoza domov. Nikamor nisem morala, še sprla sem se s fantom. Porušil se mi je svet, nisem vedela, kaj bom.. Na koncu me je hvala bogu najboljši prijatelj, ki ima tudi težko življenje vzel pod streho za en dan - ne družina, ne fant - najboljši prijatelj je bil tisti ki me je vzel pod streho in za kar mu bom VEČNO HVALEŽNA, mu pomagala zmeraj! Nato sem drugi dan dobila prevoz odšla domov na drugi konec za 2 tedna ter se vrnila ko sem našla stanovanje za 200 € + varščina, sem jih pa poznala - lastnike. Doma je bilo še koliko normalno, ko sem se spet vrnila v to mesto - takoj je bilo vse katastrofa. Prišla sem v stanovanje, pred tem podpisala pogodbo, preden sem prišla v sobo, saj nisem imela izbire - nakar sem ugotovila da to ni soba ampak celila... Okno je bilo 5 cm široko, vse umazano - nisem izbirčna ampak to je bilo nevzdržno.. Imela sem občutek da se mi bo zmešalo če bom tam še sekundo, začela sem kričati, jokati... Občutek sem imela da blaznim, še fant se mi ni javljal. Res sem si mislila že kaj narediti. Izvedela sem še da je babica bolna, zato sem odšla domov.Ker sem imela dovolj problemov, težav z vseh strani, še s fantom se kregam pogosto in vsakič se mi trga srce. Najemodajalec mi je vzel na začetku 100 € varščine in isti dan čez 2 uri sem šla domov, in mi je noče vrnit. Grozno spet isto. Ne vem kaj delam narobe... Zdaj sem doma, niti nimam dovolj denarja da bi preživela na obali - po drugi strani pa me je groza, ker je moj fant tam in ga po redko vidim, vendar je edina luč v mojem življenju in ne vem kaj bom če njega izgubim. Prav tako mu ne zaupam dovolj, zaradi preteklosti in ves čas mislim, na to kje je in s kom - se pa trudim ne težit. Skoraj zmeraj mi je stal ob strani, in res ga ljubim iz dna srca. Z njim bi si rada ustvarila enkrat družino, vendar bi najprej rada rešila vse to, prišla na stopnjo normalnega življenja; brez dolgov, problemov z denarjem, istih problemov z delom.... Vsak dan gledam stanovanja, dela... Saj tukaj doma nisem srečna, razen ko grem v mesto k prijateljem, ampak pogrešam tiste prave na obali. Tisto je sedaj moj domači kraj, moji domači ljudje... Družino imam občutek kot da sem izgubila že nedavno tega, saj me nikoli niso zares veseli. Ko sem šla z obale sem morala tudi pustiti delo.. Tukaj na drugem koncu pa ga težko dobim.. Doma mi težijo za vsak cent ki ga imam, da sem dolžna jim ga dati (moja preživnina). Še zdaj ko se je moj fant odločil priti k meni na obisk, ji moram dati še vse kar mi je ostalo saj drugače ne bodo šli po njega, ne bodo imeli kaj mu za ponuditi. Očim je itak nacionalist, ker moj fant ni Slovenec ampak Srb.. In to me še bolj boli.. Lahko bi bil srečen da sem našla res nekoga ki me je vreden in nekoga ki me ima rad. Kaj pa je danes pomembno? Kje so sploh še vrednote? Vedno zapravljajo denar za knjige in rastline, hiša nova pa čisto neopremljena, že tako stoji nekaj časa. Oni pa v vse večjih dolgovih. Vse kar jih prosim, jim moram plačati... In to ni samo po 18 letu... že prej je bilo tako. Vedno sem morala si sama iskati prevoze, prenočišča - saj doma ne morem prihajati pozno zaradi psa - še vsakič ko grem ven je narobe, sem spet najslabša - po njihovem bi morala biti zmeraj zaprta, jim dajati denar, in biti tiho. pa čeprav imam svojih 20. Kaj sem res jaz tako neumna, ali res ni ravno normalno da me starši vsakič ''izkoriščajo'' za denar. Oni pa mi komaj kaj dajo, ko sem bila na cesti mi je mami dejala da ni to njen problem, ko nisem imela denarja isto.
Študij ki ga imam mogoče ni bil najboljša izbira, in sploh ne vem zakaj še ostajam tam.. Rada bi se prepisala v drug študij, ki bi mi res koristil, ampak zaradi staršev ne upam. Vedno mi pravijo, da sem nesposobna, da ne delam nič da samo ''luksuzarim'', da nisem za nič... Ampak nihče izmed njih ni doživel tega kar doživljam jaz. Imela sem opravka že z ljudmi, ki so me fizično zlorabljali me brcali in kričali name po ulicah - še danes me je strah, ljudmi ki mi dolgujejo denar zaradi katerega ne morem normalno zaživeti, ljudje ki blatijo ime in se hočejo oprati krivde in vesti, da sem jim jaz kradla, samo da mi ne rabijo dati kar mi dolgujejo in z ljudmi ki so me silili v droge, da ne bi bili sami v tem in me hoteli uničiti. Zaradi katerih sem dobila hudo obliko paranoje in bi se mi lahko zmešalo. Če ne bi bilo moje trdne volje in mojega fanta, še po tem ko so me kolegice zapustile, da mi je pomagal, res ne vem kje bi pristala. V umobolnici? Res ne vem več kaj je najboljše zame, kaj naj storim.. In zakaj se mi vse to dogaja. Vse to me tako zelo obremenjuje, da včasih več ne vidim izhoda, ne znam več sprejemati odločitev, nič več ni dobro. Zato na koncu zmeraj preneham se boriti in se vdam v usodo, na koncu pa mi zmeraj ne ostane nič.. Da sem doma ni dobro, ker me vsak dan žalostno ampak grdo rečeno ''psihirajo'', na obali pa spet nimam denarja da bi preživela.
Moj fant je pa spet zgodba zase... Tudi med nama ni zmeraj vse v normalnem redu, če poznate pregovor : NI ODNOSA, NI ZAUPANJA. potem bo to kar držalo za naju. Čeprav ga ljubim in on mene ter drug brez drugega ne moremo. To da je tako daleč stran od mene me še bolj ubija. Mogoče o tem naslednjič, že zdaj se počutim grozno ker sem napisala cel esej, upam da dobim vsaj kakšno povratno svetovanje - saj sem odprta za mnenja drugih ali pa na kakšno mnenje - katerokoli. Čeprav se mi zdi da spet pretiravam, se spomnim življenja drugih, ki izgubijo starše, si mislim moje ni tako grozno. AMPAK RES TAKO ZELO PRETIRAVAM?? :/
Skušam se spreminjat stati za vsem kar rečem, malo bolj strogo nastopiti. Saj imam dovolj tega, da mi ljudje kradejo moj zaslužen denar, ter da vsi grdo ravnajo z mano. Rada bi bila ljubljena.
