Ponovno odkrijte sebe!

[Polona30]

Pozdravljeni,

sem zaposlena, samska, živim pri starših, sem edinka in zaradi tega sem nase prevzela vso družinsko težo in odgovornost. Ne vem kdaj. Sproti ... Pred kratkim je mama doživela nekaj srčnih napadov in jaz seveda takoj pomislim na najslabše. Od takrat naprej ne zmorem več nekega mirnega življenja. Na meni je strašna teža. Zmoti me vsak šum, sem v nenehnem pričakovanju, da se bo napad ponovil. Skozi glavo mi švigajo same težke misli o prihodnosti, kako bo, če bo. Kaj če umre, kako bo prenesel oče itd. Nimam obstanka. Težko se skoncentriram. Stvari, ki so me prej veselile, me zdaj mogoče kvečjemu malo razvedrijo. Ali pa nič. Po značaju sem vesela in nasmejana, vendar zdaj ne več. Živim res v stalnem strahu. Enkrat se mi je zgodilo tudi, da sem jasno slišala, da je mama v sosednjem prostoru vzkliknila, da ji ni dobro. Stekla sem tja, ona pa je mirno reševala križanke. Tudi nekajdnevni oddih zunaj doma mi ni koristil, saj sem vse nesla s seboj. Zavedam se, da taka paranoja ni normalna, vendar res ne vem, kaj naj ... saj mi nobeno prepričevanje ne koristi.

Polona

[Nevenka]

Pozdravljena, Polona, res ste prevzela nase veliko breme. In kar je bistveno, to je breme, ki ga nikakor ne morete imeti pod kontrolo, ker ni odvisno od vas. Pri vas doma so vloge pravzaprav zamenjane, vi ste starš, vaši starši pa otroci, za katere skrbite, čeprav sta verjetno tako mama kot oče popolnoma zrela, odrasla človeka, sposobna poskrbeti sama zase. Nista zelo stara, nista invalida, nepokretna, duševna bolnika ali kakorkoli prizadeta, da bi potrebovala nekoga, ki skrbi zanju. In če to počnete že dalj časa, bi vas vprašala, kdo pa je v tem času skrbel za vas, vaše želje in potrebe? Pri vas verjetno že dalj časa energija samo odteka, novega dotoka pa ni. In kadar je tako, smo zelo blizu tega, da popolnoma pregorimo in potem potrebujemo kar precej časa, da se spet postavimo na noge. Verjamem, da si ne znate sami pomagati in tudi ne slišite na prepričevanje drugih. Vaša najvišja vrednota je poskrbeti za druge, to vam ta trenutek predstavlja smisel življenja in tudi nekaj, s čimer si zapolnite večino časa. Moje vprašanje je, kaj bi drugače počeli v življenju, če se ne bi z vso energijo posvetili temu? Verjamem, da vas je strah, da se kaj zgodi vaši mami, verjetno veliko bolj kot njo ali očeta. Delate črne scenarije za prihodnost, vendar še niste tam, tudi ne veste, kako bo, če sploh bo. Ta trenutek je v vašem življenju pravzaprav vse v najlepšem redu, vi pa se počutite, kot da se bliža grozeča nevihta in svojo dragoceno energijo trošite za razmišljanje o njej. Pojma nimate, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, nihče od nas tega ne ve. Lahko se zgodi vse najstrašnejše ali najlepše, prav vse možnosti so odprte. Polona, vem, da vam je težko s tem živeti in da se pri vas že močno kažejo znaki anksioznosti, izgorelosti in depresije, zato potrebujete pomoč. V vašem primeru bi bila psihoterapija prav gotovo na mestu. Če želite, se lahko oglasite pri meni na uvodnem brezplačnem razgovoru, pa se bova kaj več pogovorili in poskušali poiskati rešitve za vas. Lahko pa se nam priključite tudi na torkovi skupini za pomoč pri anksioznosti in depresiji.

Želim vam lep in miren dan
Nevenka