Ponovno odkrijte sebe!

[tamcy97]

Sem Tamara in stara sem 16.
Že od malih nog sem bila vedno sama. Sama sem hodila iz šole, sama v šolo in sama sem se igrala. Do 5 razreda se je to nekako umirilo. Od 6 razreda naprej, ko sem odšla na drugo šolo je začelo biti vse slabše. Začela sem se rediti in sošolci v šoli so me začeli zafrkavati da sem " pujs, debela, gniloba...." to sem nekako na začetku to (uspela) preslišala ampak to je zelo vplivalo name. Sledilo je 2 leti pekla. Komaj sem čakala da sem prišla iz šole in zajokala. Vedno so me obirali za mojim hrbtom se iz mene norčevali in me imeli za "manjvredno". Nekako so prišla skozi 8 razred. V 9 razredu se je vse še drastično bolj poslabšalo. Moja najboljša prijateljica me je začela počasi ignorirati in me zamenjevala z drugimi in počasi se nisva več pogovarjali. Spet sem ostala sama. Osnovno šolo sem pustila za sabo in šla srednji šoli nasproti z mislimi " vse bo drugače". Ni bilo, niti približno. Ker sem odlična učenka sem od sebe pričakovala največ saj so bile knjige izhod za vse moje težave, ki so se kopičile. Hotela sem biti " perfektna" na gimnaziji. Vsak dan sem bila vse bolj pod stresom. Začela sem jokati vsak dan, nisem znala biti srečna.Počasi so se začele tudi misli na samomor... Ocene so mi začele drastično padati zato sem prosila starše če se lahko prepišem saj je bil komaj oktober. Z novo šolo sem nekako potisnila depresijo stran, za nekaj mesecev. Vendar se ta spet vrača, vendar v hujši obliki. Jokam vsak dan, ne morem zaspati, nimam energije, s hrano se silim saj mi je slabo takoj ko kaj pojem,padam skupaj, nekako me je strah ljudi in zdi se mi da me vsi gledajo in me obirajo, začenja se strah pred vsem ( najbolj tesnobo) počasi dobim tudi kakšen začetek napadov panike. Postajam agresivna, kar nisem bila nikoli. Razburim se za vsako stvar. Včasih se ne spomnim stari ki so se zgodile pred 5 sekundami in ne morem se skoncentrirati in nekako potiskam ljudi čim stran od mene, saj vem da bodo odšli slej ali prej. Nisem si več podobna. Za povrhu pa sem se zaljubila v sošolca, ki me sploh ne opazi. Nekaj časa že opažam to in si ne upam povedati nikomur, saj me je strah da bodo mislili da sem nora. Strah me je da se mi bo zmešalo....
Prosim, pomagajte mi!
Zahvaljujem se že vnaprej!

[Nevenka]

Draga tamcy97, kar težko mi je bilo, ko sem prebrala tvoje sporočilo. Včasih kar težko verjamem, kako lahko vrstniki z besedami in svojim ravnanjem tako zelo prizadenejo dekleta ali fante tvoje starosti. Skoraj nemogoče se je braniti pred njimi in tudi če bi se, bi bilo verjetno še slabše. Obenem pa je take težave tudi težko zaupati staršem, ki se včasih odzovejo tudi z nezaupanjem v lastnega otroka. Glede na to, da si bila žrtev besednega zlorabljanja otrok, ti verjamem, da si se počutila manjvredno in da si to kasneje poskušala nadomestiti z uspehom v šoli. Dokler nisi začutila, da ne zmoreš več. Tamcy97, vesela sem, da si se oglasila tu gor, ker res nujno potrebuješ pomoč. Za začetek ti svetujem, da poveš kaj več o svojemu počutju svojim staršem in jih prosiš, da te pospremijo k psihoterapevtu, morda pa, ker imaš tudi samomorilne misli, kar na nujno psihiatrično pomoč. Ne boj se, tam ti bodo pomagali najprej z zdravili, ob katerih se boš kmalu bolje počutila, bolj vedra boš, več bo energije, ne bo te več strah, pa tudi fizični simptomi bodo počasi izginjali. Če ne moreš zaupati staršem, se sama oglasi pri svoji osebni zdravnici in ji povej, kaj se dogaja, ona pa ti bo dala napotnico za psihiatra. Depresija je nadležna razpoloženjska motnja, ki pa je ozdravljiva. Videla boš, kako je lahko svet bolj svetel, manj strašljiv in lepši, ko malo pokukaš ven iz tega razpoloženja. Bi ti pa prav gotovo poleg zdravil priporočala tudi obisk psihoterapije. Če imate na šoli psihologinjo, se lahko oglasiš tudi pri njej, pa ti bo ona povedala, kako poiščeš najbolj učinkovito pomoč.

Veliko poguma ti želim, pa da bi se čim prej bolje počutila.
Nevenka