Ponovno odkrijte sebe!

[louis]

Pozdravljeni.
Pišem vam, ker res potrebujem nasvet. Star sem 23 let, in trenutno sem absolvent na eni težjih tehničnih fakultet. Do sedaj sem delal šolo in faks brez kakšnih večjih problemov(vse redno, brez ponavljanj). Vendar pa me predvsem od začetka faksa muči predvsem to, da sploh ne vem zakaj sem se sploh vpisal sem. Do sedaj se glede tega nisem kaj preveč sekiral, saj sem imel ves čas neke obveznosti. Sedaj ko sem pa spet doma, in imam kar naenkrat preveč časa pa se je to vprašanje spremenilo v neverjeten občutek krivde, zakaj sem sploh vztrajal v smeri, ki me ne zanima. Sedaj se počutim povsem izgubljenega in nimam pojma kako naprej. Kar naenkrat sem izgubil tudi vso energijo za vse ostale stvari, ki so me prej veselile(šport, druženje....). Zamislil pa sem se tudi nad svojim življenjem do sedaj, saj imam filing, da v življenju nisem naredil še čisto nič.
Ugotavljati sem tudi začel, da v življenju nikoli nisem imel kakšnih izrazitih ciljev in ambicij, kljub temu da sem bil v osnovni in srednji šoli med boljšimi. Dobesedno sem živel po načinu iz danes na jutri. Mogoče je eden izmed razlogov da sem tak tudi v tem, da mi je ob koncu osnovne šole umrl oče, ki mi je bil neke vrste vzor. Tudi takrat sem žalost dolgo časa zadrževal v sebi. Dokler ni 1x udarilo ven iz mene in sem zbolel. Zdravniki so mi dejali, da je vse v moji glavi in da naj se sprostim. Od takrat naprej sem živel precej bolj pasivno, in se nisem toliko sekiral. Sedaj mi je pa spet vse to udarilo ven, in se kar naenkrat zavedam vseh napak iz preteklosti, katere ne vem kako naj jih odpravim.
Zraven tega pa sem tudi zelo nesamozavesten in nesiguren vase. V družbi sem ponavadi raje tiho, saj se bojim, da bi kaj napačnega rekel, kar bi me spravilo v zadrego. Poleg tega pa do sedaj v življenju tudi nisem imel resne punce, saj se preprosto ne upam nobene vprašati, ker se bojim zavrnitve.
Problem pri meni je tudi v tem, da se čisto preveč sekiram zaradi določenih brezveznih stvari, in čisto preveč premišljujem o določenih dejanjih namesto, da bi to resnično storil. Poleg tega pa vse te stvari zadržujem v sebi. Zaradi tega imam tudi že probleme z želodcem, saj so mi zdravniki odkrili rano na želodcu. Do sedaj sem na nek način sam sebi lagal, da nimam problemov s stresom, vendar pa izgleda, da me je vse to od znotraj razjedalo.
V tem trenutku je problem v tem, da nimam več neke jasne vizije in motivacije kaj bi sploh rad v življenju, in sem obtičal na neki mrtvi točki iz katere sploh ne vidim izhoda. To se mi sedaj vleče že 2 meseca, in sem že naveličan samega sebe.
Vsak nasvet bi mi zelo pomagal, saj resnično ne vem več, kaj je problem vsega tega.
lep pozdrav

[Nevenka]

Pozdravljen, louis, na našem forumu. Vidim, da si se naenkrat znašel v precejšnji stiski. Zdi se ti, da si zgrešil študij, čeprav si vanj vložil ogromno energije, ni ti do druženja oz. se ga bojiš, nimaš punce... Kar nekaj stvari se je nabralo, ki so v bistvu vse rešljive, ampak se zdi, da se vrtiš v krogu in si se nekje zataknil. Kot bi se hotel umakniti od vsega skupaj in sklenil, da ne zmoreš naprej. Tvoje težave spominjajo na socialno anksioznost, pri kateri se počutimo, kot da smo v družbi ves čas izpostavljeni, strah nas je vsega, kar izrečemo, da le ne bo kaj narobe, ker, kaj si bodo pa mislili o nas , ne upamo si biti sproščeni oz. se zdi, da tega nismo sposobni. Včasih zardevamo, gledamo v tla... Poleg tega si fant, ki je do sebe precej zahteven, verjetno je bil tak tudi tvoj oče, ki si ga občudoval. To je v bistvu čisto ok, dokler nas v življenju ne ovira. Ker, po pravici povedano, kaj pa je narobe, če kaj naredimo samo za silo dobro, in kaj, če kdaj zinemo kakšno neumnost? Ampak vem, da je zate uspešnost in sprejetost v družbi velika vrednota, preko katere se zdi, da ta trenutek ne zmoreš, zato se vedno bolj umikaš v neko osamljenost in razmišljanje, ki že meji na depresijo.
Če imaš čas, se danes ali čez 14 dni oglasi na naši brezplačni skupini za pomoč pri depresiji in anksioznosti, da se malo več pogovoriva o tvojih težavah in skupaj poiščeva rešitev zate.

Želim ti veliko poguma in kolikor se da lep dan
Nevenka

[louis]

Najlepša hvala za odgovor. Na tem srečanju se bom res oglasil, ker resnično ne vem kako naprej. V tem trenutku bi se moral začeti učiti za izpite, vendar pa se kar ne morem zbrati, da bi zdržal več kot 5 minut za knjigami, ker mi gre toliko drugih stvari po glavi. Poleg tega pa nimam niti ene stvari, ki bi me sedaj veselila. Tako da se kar vrtim v začaranem krogu iz katerega ne vidim izhoda.
Starši so me tudi ves čas spodbujali k učenju in k izobrazbi, da bom ustvaril nekaj iz sebe, saj sem bil ves čas res zagnan za šolo. Sedaj ob koncu faksa pa imam občutek, da sem skozi cel študij dobesedno stagniral, saj me ni čisto nič veselilo. Poleg tega pa sem zanemaril tudi tiste stvari, katere so me resnično veselile. Tako, da se sedaj kljub študiju resnično počutim kot največja zguba.
Srečo imam pa samo v tem, da imam res dobre prijatelje v domačem kraju, tako da nekako poskušam, da nisem ves čas v hiši in ne delam nič.
Saj imam že sam občutek, da čisto preveč obupujem sam nad seboj, samo resnično ne vem kaj naj.
lp

[mitja]

prosim ce mi kdo pomaga star sem34let v vratnih zilah me cuka sploh nevem kako naj opisem ,postanem zivcen srce mi zacne razbijat nervoza in se in se.jemljem lexsaurin da me pomeri in asentro nevem mam panicni napad nevem vec obupu sem prosim za pomoc

[Nevenka]

Pozdravljen, Mitja, glede na tvoj kratek opis, ti res ne morem odgovoriti kaj uporabnega. Glede na to, da že imaš antidepresive in pomirjevala, sklepam, da je vse najbrž psihičnega izvora. Ne vem, koliko časa si že na Asentri, verjetno si z jemanjem precej na začetku, če si še vedno tako zelo prestrašen. Ko bodo tablete začele delovati, bi moralo biti precej bolje. Ampak, kot sem že napisala, glede na tvoje kratko sporočilo, v katerem nisi povedal skoraj ničesar, ti svetujem, da se oglasiš pri nas na skupini za pomoč pri depresiji in anksioznosti ali pa nas pokličeš v zvezi z individualnim razgovorom.

Miren dan ti želim
Nevenka