Ponovno odkrijte sebe!

[joinmeinlife]

Moj eden najbolj v redu motivacijski verz, ki me vedno potolaži.

Vedno sem čutila, da je trenutek, ko se zjutraj prebudiš lepši od vseh 24 ur. Bodi še tako žalosten, vedno si prepričan, da se lahko zgodi karkoli!

[la luna]

ojla !

Odprla si dobro temo.

Dodajam dve misli Antonya de Mella:

RIBICA: Dovoli, « je rekla oceanska riba drugi ribi, » starejša si in bolj izkušena kot jaz in mi boš morda lahko pomagala. Povej mi: kje lahko najdem reč, ki ji pravijo ocean? Povsod ga iščem, a zaman.« »Ocean je prav to, v čemer zdaj plavaš,« je rekla starejša riba. »O, tole? Pa saj to je samo voda. Jaz pa iščem ocean, » je rekla mlajša riba. Bila je zelo razočarana in je odplavala naprej, da bi iskala še drugod. Ribica, nehaj iskati. Ni več kaj iskati. Samo obmiruj, odpri oči in glej. Ne moreš zgrešiti.


KOKOSOV OREH: Na drevesu je sedela opica in zagnala kokosov oreh v glavo nekemu sufiju. Mož ga je pobral, izpil mleko, pojedel meso in iz lupine naredil skledo. Hvala ti za tvojo kritiko.



In pa še misli nekega starca:

Srečal sem starca.
"Ali imaš čas?" sem vprašal. "Rad bi te nekaj vprašal."
Starec se nasmehne:
"Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?"
"Dolgo si že na svetu. Kaj te je v tem času presenečalo pri ljudeh?"
Starec odgovori:
"Naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa si spet želijo postati otroci.
Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjem zaslužku, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje.
Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o prihodnosti, pozabijo na sedanjost, tako da ne živijo niti v sedanjosti niti v prihodnosti.
Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli..."
Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašal:
"Kot oče, kateri so tisti življenski nasveti, za katere bi želel, da se jih naučijo tvoji sinovi?"
Starec je odgovoril z nasmehom:
Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.
Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo.
Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.
Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki najmanj potrebuje.
Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da odpreš globoke rane ljubljene osebe, in da traja nekaj let, da te rane zaceliš.
Da se naučijo odpuščati.
Da se naučijo, da dva človeka gledata na isto stvar zelo različno.
Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi."

Lp

[joinmeinlife]

Še malo poezije

Kozmično življenje

Nekoč me je vprašal: Ali imaš dušo?
Rekel sem mu, da jo imam. Rekel sem mu, da verujem v njeno večnost in v njeno lepoto. Toda vprašal me je nadalje: Ali ima žival dušo? In zopet sem mu odvrnil, da jo ima. Ujezil se je in me v jezi vprašal: Tudi kamen? In ko sem mu odvrnil, da jo ima, se je obrnil od mene.
Kako so čudni včasih ljudje! Ko jim pravim, da sta vesolje in vesoljna duša kakor nebo in morje, ki se zrcalita drug v drugemu, verujejo. Ko jim pravim, da ima vsak pojav svoj sijaj v vesoljnem lesketanju duše, ne verjamejo, in včasih je vendar res, da ima kamen lepšo dušo kakor ljudje.
(Srečko Kosovel, Pesmi v prozi)

[Janezek]

Tvoja prijateljica sem, vedno tam, kamor si ne upaš sam,
zate se žrtvujem, tebe občudujem!
Ti si zvezdica, ki nebo razsvetljuješ.
še angeli te čuvajo,da ne ugasneš!
Zato te prosim, da nikoli ne padeš z neba,
ker obstaja nekdo ki potrebuje tvoj sijaj!
---------------------
Vsak posebej sva kot delec prahu na kupu sena,
skupaj pa sva kot košček zlata,
ki se ga prodati ne da,
saj najboljša prijatelja sva!
---------------------
Pravi prijatelj je ta,
ki prisluhniti ti zna,
ki v nesreči roko da,
tisti, ki ni brez srca.
Ta, ki s tabo čuti bolečino,
in zapolni ti praznino
in kadar osamljen si,
te z lahkoto razvedri!

[Darja]

Neprehojena pot

Dve poti sta se razhajali v rumenem gozdu
in žal mi je bilo,
da nisem mogel prehoditi obeh.

Popotnik le ene poti sem dolgo stal
in zrl v daljavo, kolikor daleč je neslo oko
do tam, kjer je zavila v podrast.

Potem sem zakoračil po drugi,
prav tako pravi in lepi,
ki pa je morda ponujala več,
ker je bila travnata in je vabila, naj hodim po njej.
Sicer pa so ju popotniki izhodili približno enako.

Tisto jutro sta obe ležali enaki
v listju, ki ga koraki še niso poteptali.
Ah, prvo sem prihranil za kak drug dan!
Čeprav sem vedel, kako pot se k poti vije,
sem dvomil, ali se bom še kdaj vrnil.

Vzdihujoč bom o tem pripovedoval
nekje čez mnogo, mnogo let:
dve poti sta se v gozdu razšli in jaz,
jaz sem izbral manj izhojeno,
in to je bilo tako pomembno.

Robert Frost

[Nevenka]

Lepa pesem za vzpodbudo in prebujanje strasti do življenja...

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
Ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
In njihovimi močnimi emocijami,
Zaradi katerih se zasvetijo oči
In znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!

So dnevi, so leta in so pomladi,
ko se imamo preprosto radi,
so trenutki, ko je treba na novo začeti,
in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti!"

(Pablo Neruda)