slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Razhod: kako, zakaj in kako naprej • Razhod, ločitev, razveza, izguba bližnjega • Psihoterapija forum

Razhod: kako, zakaj in kako naprej

Razhod: kako, zakaj in kako naprej

Odgovor coffee pon. 8.okt.2012 21.08

Če bi mi prej nekdo povedal, da bom pri 30-ih brez vsega, brez službe, s ŠE ENO bolečo razvezo, bi se že takrat kar ubila. Da se bom počutila tako nevredno, nizkotno, razvrednoteno do svojega bistva. S kroničnim občutkom, da nisem dovolj dobra, da je z mano nekaj narobe, da se MU moram dokazovati. Dve leti je vedel, kaj si želim in vedel, da ne bom dosegla njegovih pričakovanj nikoli, pa mi tega ni zmogel povedat v faco. Ampak si je vzel za svoj projekt, da me bo poskušal spremenit po svoje z nenehnimi pritiski. Vedel je zelo podrobno, kako mi je težko, kako me je strah, kako si želim skupnega življenja in otrok. Vedel je, da on tega ne zmore. Pa se je odločil, da mi bo raje metal naprej, kaj vse je z mano narobe, da je imel izgovor zaradi lastnega strahu pred bližino. In jaz sem to igro veselo ali pa manj veselo sprejemala. ZAKAJ? Ker sem jo navajena od doma. Od mame samohranilke, živčne razvaline, zagrenjene samske ženske, ki je vse svoje frustracije stresla na edinega otroka, ki ji ga je naredil poročen moški z otrokom in me skrival pred svojo družino 25 let. Pa še zdaj nevem, a je res povedal zame ženi in sinovoma, kot sem ga prosila. Da o podpisu očetovstva niti ne govorimo in o tem da sem ga videla po 1x na leto, dokler se nisem začela njegovim obiskom izogibat, ker sem se bala, nato sem ga sovražila, krivila za vse. Zdaj se že kakih 6 let lahko normalno pogovarjama, vendar zelo zelo redko.
Vendar ta zgodba ni o mojem očetu. Je o meni in mojem zadnjem fantu, s katerim sem z bednim občutkom, da je z mano nekaj narobe, vztrajala 2 leti.
Imela sem razhodov še pa še, bolečih, tako da sem padala v depresije in se zdravila (tablete, terapije). Nekajkrat sem komaj preživela, ker sem bila poleg vsega še brez vsakršnih temeljev. Za študij sem se preselila v Ljubljano in še do danes, po 11 letih, mi ni uspelo se ustaliti, ne finančno ne čustveno. Diplomirala sicer sem z veliko strokovne (terapevtske) pomoči. Zdaj, ko mi po letih nerednih služb in sedmih (7) bolečih razvezah zmanjkuje moči, se vračam domov k mami. Ker ne prenesem več pritiska nerednih zaslužkov in seveda še enega razhoda s fantom, s katerim sem bila slepo prepričana, da ko bom le postala dovolj dobra, pa bo želel živet z mano. Zdaj pa mi je prekipelo in predvsem zmanjkalo moči. Od strahu in tesnob me bo kap. Zato grem domov, na "varno", kot me je že tolikokrat vleklo. Problem je seveda mama. Spet me bo dobila pod svoje okrilje in mi povzročala iste občutke nesposobnosti in nikakvosti in »če si taka, te itak nobeden ne mara, zato pa si sama, zato pa nič nimaš, zato pa te nikoli noben ne bo maral itd. itd.«
In mantra se samouresničuje.
Zdaj grem nazaj v to. Ker je to boljše, kot prenašat večni strah preživetja in bolečino zavrnjenosti. Vseeno upam, da si bom tam opomogla. Ne vem.
6 let sem hodila na psihoterapevtsko skupino, ki se je letos končala. Pa bi jo še rabila. Ker sem zaradi vsega zagrenjena in cinična in anksiozna in depresivna in samouničujoča.

In pri 30-ih grem domov se spočit od lajfa. Zdaj, ko bi morala cvetet. Še hvalabogu, da lahko grem, pa čeprav potencialno v osje gnezdo. Dom je le dom in varnost je zame neprecenljiva, čeprav navidezna.

Pa naj še to povem, da imam hobije, imam prijatelje in mi je zaradi tega težko odit. Vendar od tega pač ne moreš živet. In tu, kjer sem zdaj, je preveč spominov, preveč vloženega truda, upa in pričakovanj, ki so se vsa izjalovila. Pri tem pa sumim, da sem kriva. Čeprav se mi po drugi strani zdi, da nisem. Saj ne vem.

Upam, da me kdo razume. To sem natipkala na dušek po prepiru z bivšim, ki si je drznil prit k meni z enim bednim izgovorom, in se delat, kot da sva prijatelja. Pri tem pa mi po tihem in med vrsticami očitat, da sem itak jaz kriva in on je idealen, in da zdaj pač grem domov in kako mislim da bo, in zakaj grem in če mam drugega, in kako me bo pogrešal kot prijateljico in bla bla, dokler me ni dovolj izzval, da sem mu še enkrat izlila svojo bolečino in jezo, potem pa je zmagovalno ponovno lahko rekel, manipulator kot je: »zato ne morem živet s tabo, ker si taka pa taka (slaba, nimaš službe, nisi dokazala, da si lahko samostojna), ampak te imam rad in čustva so iracionalna«.

Naj še poudarim, da sem imela že veliko služb, ampak žal so bile zaradi različnih razlogov kratkoročne (ne po moji krivdi) in da je to prioriteta zame, da si najdem redno zaposlitev. Žal imam takšno diplomo, ki zaenkrat omogoča le občasna honorarna dela, in mi prej zapira vrata do zaposlitve, kot odpira. Zaradi tega sem torej precej na tleh, vedno bolj. Torej mi ta situacija NI všeč, čeprav jo nekateri želijo prikazati, kot da mi ustreza.

Hvala, da ste me poslušali :) Vesela bom kakega pozitivnega odziva, da je še upanje.
coffee
 
Prispevkov: 3
Član od: tor. 25.sep.2012 8.14

Re: Razhod: kako, zakaj in kako naprej

Odgovor Nevenka tor. 9.okt.2012 20.41

Seveda je upanje, coffee, zelo mlada si še, čeprav verjamem, da se ti v tem trenutku podira svet. Težko je, ko se vrstijo zavrnitve ena za drugo in se zdi, da že celo življenje poslušamo, da nismo dovolj dobri in da se moramo spremeniti. Vsi pravzaprav hrepenimo po tem, da bi srečali osebo, ki bi nas sprejela in vzljubila natanko take kot smo. Obenem pa vsi na nek način tudi malo upamo, da se bodo spremenili drugi, seveda tako kot si želimo. Ampak to ni tisto, kar sem ti želela povedati. Večkrat sem prebrala tvoje sporočilo in iz njega povzela, da si pravzaprav uspešna ženska, imaš diplomo, kar nekaj delovnih izkušenj v raznih službah (pa čeprav nerednih) in veliko izkušenj v odnosih, pa čeprav so se vsi končali. Vem, da so ti večkrat dajali vtis, da si ničvredna, vendar je realna slika precej drugačna. Se pa seveda sprašujem, zakaj si izbiraš partnerje, ki te niso vredni in zakaj prej ne odideš iz odnosa, ki te ne zadovoljuje. Vredna si lepega, toplega in iskrenega odnosa, partnerja, ki te bo spoštoval in ti stal ob strani, ko bo težko. Ampak morda tega ne vidiš tako in pristajaš na mnogo manj, samo da ne bi bila sama. Česa te je strah? Zelo močna si, tolikokrat se ti je že podrla veza, pa si vedno prebolela in šla naprej. Kljub depresijam si diplomirala, imaš poklic in priložnostna dela. Mislim, da si lahko ponosna nase in da ti res ni treba pristajati na zveze z moškimi, ki ti ne znajo dati, kar si želiš.

Vabim te na našo skupino za pomoč pri anksioznosti in depresiji, naslednje srečanje je v torek ob 18.00 v Gasilskem domu Brdo.

Veliko poguma ti želim in držim pesti zate, da se boš kmalu bolje počutila --<--@
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 700
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Razhod: kako, zakaj in kako naprej

Odgovor coffee sr. 10.okt.2012 12.43

Pozdravljeni, gospa Nevenka,

hvala vam za spodbuden odgovor. Res se spopadam s strahom, praznino in občutki manjvrednosti, ki se me vztrajno držijo :) , čeprav se zavedam, da mi ne koristijo in se zelo trudim jih premagovati.

Prejšnji post sem napisala v afektu in jezi po še enem prepiru z bivšim in moram rečt, da sem tokrat (pred približno 3 tedni) prvič sama končala zvezo in celo čutim olajšanje, čeprav tudi veliko bolečino in razočaranje, na začetku tudi hud obup. Ampak je bilo v zadnjem letu toliko trpljenja, da ne grem več v to, pa če je zadnji moški na svetu. Res je tudi, da nekje od 16. leta dalje nisem bila samska več kot eno leto, pa še takrat sem imela (ali bolje rečeno: morala imeti) ljubimce. Seveda me to še zdaleč ni izpolnjevalo, ker sem na koncu vedno znova doživljala zapuščanja. Dejansko sem težko bila sama, ker nisem čutila nekih pravih temeljev, na katerih bi se lahko "gradila". Poleg tega je bil večni eksistencialni strah...

No, zdaj sem končno spoznala, da sem obstala na mrtvi točki, da on (zdajšnji bivši) ni in še dolgo ne bo (če sploh kdaj) pripravljen na življenje in družino z mano, in da mi samo jemlje energijo. Pri čemer si je ves čas izmišljeval razloge, ki so kao v meni, da kao jaz nisem pripravljena na to, da nisem taka kot so druge, ki se bolje znajdejo in se drugače obnašajo in so take in take bla bla bla. :jao Jaz pa sem 100x več kot jasno povedala, da si želim skupno življenje z njim in otroke. Zato sem končala zvezo in bom začela znova - doma. Če me ne bo tako strah, kako bom z nerednimi zaslužki preživela, in ne bo partnerjev, ki bi se jim morala dokazovati, se pred njimi delati popolna in ki ne bi sprejemali mojih določenih počutij in situacij, si bom morda psihično opomogla in lažje zadihala ter splezala na zeleno vejo tako v čustvenem kot v materialnem vidiku. Seveda nameravam ostati še naprej aktivna in iskati dela.

Skupina pa bo šele 30.10., če prav razumem? Z veseljem bi prišla.
coffee
 
Prispevkov: 3
Član od: tor. 25.sep.2012 8.14

Re: Razhod: kako, zakaj in kako naprej

Odgovor Nevenka sr. 10.okt.2012 21.34

Pozdravljena, coffee, vidim, da si zelo odločna ženska, ki se zna postaviti zase in končati zvezo, ko vidiš, da v njej tvoje potrebe niso zadovoljene. Zato mislim, da ti bo s tvojo odločnostjo in voljo tudi ostalo uspevalo. Skupina je že naslednji torek, v urniku je bila napaka, ki smo jo popravili.

Veselim se, da se nam pridružiš in ti želim lep večer :)
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 700
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Razhod: kako, zakaj in kako naprej

Odgovor coffee pon. 15.okt.2012 21.46

Zadnjič sem bila res zelo odločna in sem čutila, da ravnam prav, da grem boljšemu življenju naproti, čeprav sama. No, zdaj pa se mi vedno bolj pojavljajo dvomi in slaba vest. Kaj če sem jaz kriva, da se zveza ni obnesla? Če sem zahtevala preveč, če sem jaz s svojo anksioznostjo in prevelikimi pričakovanji izzvala v njem take odzive, da se je odmikal, da sem ga v bistvu priklepala nase in obenem odbijala? Kot naslov tiste knjige: I hate you, don't leave me. Res je namreč, da sem že večkrat rekla, da je konec in se skregala z njim, potem pa sem vedno s slabo vestjo in globokim strahom, da ga bom izgubila, gladila stvari med nama in se opravičevala na vse načine, samo da je prišel nazaj in se potem ni nič spremenilo. Vse sem vzela nase in se poskušala zanikati, ker ga nisem hotela izgubiti. Tako sem tudi njemu na pladnju prinesla izgovore, da je itak z mano nekaj narobe in tako je lahko ohranjal status quo in je na koncu zveza celo nazadovala (redkejša srečanja, prej pa vsak dan).

Kar se tega tiče (vzemanje vse krivde nase, opravičevanje, malodane poniževanje) sem verjetno jaz sama odgovorna. Verjamem, da tudi z mano v zvezi ni bilo ravno lahko. Večkrat sem dajala dvojna sporočila (zaradi strahu, da bi me zapustil, in zaradi tega, ker svojih želja vseeno nisem mogla čisto potlačit, kljub trudu). Če bi že bolj na začetku jasno izražala svoja pričakovanja in se pokazala takšna, kot sem, bi bilo vse skupaj precej manj boleče, predvsem pa se agonija ne bi vlekla slabe dve leti.
Ker on pa z izražanjem svojih želja ni imel težav. Včasih jih je le malo zameglil ("ne vem točno, kaj bi rad; ja mogoče pa kdaj bi to pa to; ko se boš ti spremenila, pa bova lahko živela skupaj...) da sem jih lažje sprejela.

Danes sva se srečala in je bilo zelo uradno in hladno in kratko. Nekaj mi je moral še vrniti, preden grem domov.
Zdaj ponoči pa me kliče. Nisem se javila. In mi napiše, da naj prespim pri njemu še zadnjo noč!!!! HALO?!!
Nisem si mislila, da bi me lahko še bolj užalil, kot me je. Manj bi me bolelo, če bi me zmerjal ali ignoriral. Da pa pride s tako patetično ven, imam pa občutek, da res nima nobenega spoštovanja do mene. Razočarana v dno duše.
Jaz sem bila pripravljena z njim na vse, no. Skupno življenje, družino, poroko, zvestobo, vse. In sem tako dolgo prenašala njegova zavračanja z občutki krivde!!
In on me najprej ignorira, se ne javlja, ne odgovarja na prošnje, naj mi vrne tisto, dokler sem še v mestu, potem se do mene obnaša jezno in hladno, potem pa še hoče, da spim z njim "še zadnjič, for old times' sake"!!??

Jao, prosim, da mi kak moški hitro vrne vero v nasprotni spol, ker tole pa sploh ne znam prebavit.

Danes bom seveda ignorirala, ampak se bojim, da me bo čez par dni premagal firbec in lažno upanje in ga bom kontaktirala globoko v sebi upajoč, da bo pa zdaj pripravljen na vse, kar nikoli ni bil. In da bom spet dobila "klofuto" na že tako zmozgano srce. :? :roll:
coffee
 
Prispevkov: 3
Član od: tor. 25.sep.2012 8.14


Vrni se na Razhod, ločitev, razveza, izguba bližnjega

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost