Vendar ta zgodba ni o mojem očetu. Je o meni in mojem zadnjem fantu, s katerim sem z bednim občutkom, da je z mano nekaj narobe, vztrajala 2 leti.
Imela sem razhodov še pa še, bolečih, tako da sem padala v depresije in se zdravila (tablete, terapije). Nekajkrat sem komaj preživela, ker sem bila poleg vsega še brez vsakršnih temeljev. Za študij sem se preselila v Ljubljano in še do danes, po 11 letih, mi ni uspelo se ustaliti, ne finančno ne čustveno. Diplomirala sicer sem z veliko strokovne (terapevtske) pomoči. Zdaj, ko mi po letih nerednih služb in sedmih (7) bolečih razvezah zmanjkuje moči, se vračam domov k mami. Ker ne prenesem več pritiska nerednih zaslužkov in seveda še enega razhoda s fantom, s katerim sem bila slepo prepričana, da ko bom le postala dovolj dobra, pa bo želel živet z mano. Zdaj pa mi je prekipelo in predvsem zmanjkalo moči. Od strahu in tesnob me bo kap. Zato grem domov, na "varno", kot me je že tolikokrat vleklo. Problem je seveda mama. Spet me bo dobila pod svoje okrilje in mi povzročala iste občutke nesposobnosti in nikakvosti in »če si taka, te itak nobeden ne mara, zato pa si sama, zato pa nič nimaš, zato pa te nikoli noben ne bo maral itd. itd.«
In mantra se samouresničuje.
Zdaj grem nazaj v to. Ker je to boljše, kot prenašat večni strah preživetja in bolečino zavrnjenosti. Vseeno upam, da si bom tam opomogla. Ne vem.
6 let sem hodila na psihoterapevtsko skupino, ki se je letos končala. Pa bi jo še rabila. Ker sem zaradi vsega zagrenjena in cinična in anksiozna in depresivna in samouničujoča.
In pri 30-ih grem domov se spočit od lajfa. Zdaj, ko bi morala cvetet. Še hvalabogu, da lahko grem, pa čeprav potencialno v osje gnezdo. Dom je le dom in varnost je zame neprecenljiva, čeprav navidezna.
Pa naj še to povem, da imam hobije, imam prijatelje in mi je zaradi tega težko odit. Vendar od tega pač ne moreš živet. In tu, kjer sem zdaj, je preveč spominov, preveč vloženega truda, upa in pričakovanj, ki so se vsa izjalovila. Pri tem pa sumim, da sem kriva. Čeprav se mi po drugi strani zdi, da nisem. Saj ne vem.
Upam, da me kdo razume. To sem natipkala na dušek po prepiru z bivšim, ki si je drznil prit k meni z enim bednim izgovorom, in se delat, kot da sva prijatelja. Pri tem pa mi po tihem in med vrsticami očitat, da sem itak jaz kriva in on je idealen, in da zdaj pač grem domov in kako mislim da bo, in zakaj grem in če mam drugega, in kako me bo pogrešal kot prijateljico in bla bla, dokler me ni dovolj izzval, da sem mu še enkrat izlila svojo bolečino in jezo, potem pa je zmagovalno ponovno lahko rekel, manipulator kot je: »zato ne morem živet s tabo, ker si taka pa taka (slaba, nimaš službe, nisi dokazala, da si lahko samostojna), ampak te imam rad in čustva so iracionalna«.
Naj še poudarim, da sem imela že veliko služb, ampak žal so bile zaradi različnih razlogov kratkoročne (ne po moji krivdi) in da je to prioriteta zame, da si najdem redno zaposlitev. Žal imam takšno diplomo, ki zaenkrat omogoča le občasna honorarna dela, in mi prej zapira vrata do zaposlitve, kot odpira. Zaradi tega sem torej precej na tleh, vedno bolj. Torej mi ta situacija NI všeč, čeprav jo nekateri želijo prikazati, kot da mi ustreza.
Hvala, da ste me poslušali
Vesela bom kakega pozitivnega odziva, da je še upanje.
Jaz pa sem 100x več kot jasno povedala, da si želim skupno življenje z njim in otroke. Zato sem končala zvezo in bom začela znova - doma. Če me ne bo tako strah, kako bom z nerednimi zaslužki preživela, in ne bo partnerjev, ki bi se jim morala dokazovati, se pred njimi delati popolna in ki ne bi sprejemali mojih določenih počutij in situacij, si bom morda psihično opomogla in lažje zadihala ter splezala na zeleno vejo tako v čustvenem kot v materialnem vidiku. Seveda nameravam ostati še naprej aktivna in iskati dela.
