Otroštvo sem preživela v družini kjer je bilo prisotno nasilje različnih oblikah.
Menim, da je v mojem življenju pustilo največ posledic psihično nasilje.
Zlorabljala me je mati. Z očetom sta imala zakon v katerem ni bilo medsebojnega spoštovanja, ljubezni.
Leta dolgo mi je mati vcepljala misel, da sem ne vredna (ničvrednica), da ima oče rajši druge (ženske) kot pa mene in brata, da naju hoče zapustiti, da sva midva kriva (vse to delam zaradi vaju, drugače bi ga že "nagnala"),boste že videli vsi skupaj, ko me (danes/praktično vsak dan) več ne bo domov, odšla bom za vedno, nekaj si bom naredila..
številni poskusi njenih samomorov..., in še..
Oče je bil uspešen poslovnež na vodilnem položaju, željan dužbe, karierist, brezhibno oblečen , priljubljen; rad je koketiral, čustva (pozitivna/nakljonjenost/ljubezen) je redko izražal, mamo je v resnici varal v številnih vezah, jo pred otroci in starši poniževal, se iz nje norčeval, bil aroganten. Moški pač, ki ne, da nekoga nima rad, pač pa le tega zaničuje, občuti gnus, sram, željo, da le ta sploh ne bi obstajal, če pa že, pa nekje zelooooo daleč proč od njega.
Mati zelo nesamozavestna, ujeta v vlogi nekoga, ki se mu nenehno godi krivica, ogrožena od vseh, z občutkom lastne manj vrednosti, brez prijateljev, brez družbe, jezna, napadalna..., ki je življenje preživela ob oblastni in nasilni materi, katera jo je čustveno izsiljevala in priklepala nase še potem, ko je bila že odrasla in imela svoje otroke. Tako nesrečna, s toliko nezadovoljenimi potrebami, v vlogi žrtve, ki pa se takoj, ko ne doseže svojega namena spremeni v nasilneža, ki ga ne ustavi nič, ki se ničesar ne ustraši, ki uniči vse kar je na njegovi poti.. Bitje pred katerim si želiš pobegniti, ker te je na smrt strah..
Danes menim, da vem,
da so bile vse besede, vsa sporočila ,ki mi jih je v času, ko sem bila v šoli dnevno puščala na pisalni mizi v moji sobi poskus nesrečne in nezadovoljne ženske da sprosti del napetosti, ki je v njej,da je s svojimi grožnjami, obtožbami katerih sem bila deležna v resnici govorila o sebi, o tem, kako ona sama sebe občuti, o njenem nespoštovanju same sebe in nesprejemanju nje same, o njeni krivdi, sramu, jezi, bolečini, ... da sem bila jaz le objekt, šibkejši člen na katerega se je "znašala" in se za trenutek počutila "boje".
A jaz sem vse to posrkala, menim, da se v resnici nekje globoko v sebi počutim ne vredno ljubezni, v odosih me je blazno strah, da bom zapuščena, v vsak odnos skušam vložiti maksimalno, biti razumevajoča, potrpežljiva, ne konfliktna, ne zahtevna, idealna partnerka, katera je pripravljena za "svojega " moškega narediti vse, samo da bi bila deležna njegove naklonjenosti, njegovih odzivov iz katerih bi lahko razbrala: "Vredna si me, ne bom te zapustil !"
Problem pa je v tem, da me pritegnejo čustveno neodzivni, distancirani, nedostopni... moški (kot je bil moj oče).
Jaz pa se začnem kmalu počutiti/vesti vsiljivo kot moja mati in hkrati znova podoživljam občutke ujetosti, nemoči, nevrednosti, jeze, strahu, kakor sem se počutila kot otrok, ko pred materinim vedenjem nisem mogla pobegniti, se mu izogniti.
V obdobju odraslosti sem imela dve resni vezi, ki sta trajali več let, obe sta se končali tako, da me je partner prevaral, zapustil in zaživel s svojo novo izbranko; jaz sem po razpadu zadnje veze ostala sama, saj do vzpostavitve intimnega osnosa z novim partnerjemsploh ne pride, ker me privlačijo/si želim/izberem moškega, kjer se v zelo kratkem času po tem, ko se pričnem odzivati na njegovo zanimanje zame izkaže, da si odnosa z mano ne želi, začetni odnost prekine, se neha zanimati zame, jaz pa še kar čakam, upam, da si premisli...mu občasno pišem, ga kličem... se tega sramujem, občutim jezo, a vzorec ponavljam in "zavrnitve ne sprejmem", obnašam se, kot da se ni nič zgodilo in se odhos sploh ni končal, pač pa ga bova zdaj znova oživela in nadaljevala.
Vse pogosteje v sebi občutim praznino..
Želim si nasvet, kako si lahko sama pomagam v stiski, kateri so začetni koraki s katerimi bom izboljšala svojo samopodobo, odvzela moč podzavestnemu prepričanju o svoji nevrednosti glede odnosov, ljubezni.
Moja samopodoba na drugih področjih v življenju npr. v poklicu, je povsem dobra in tovrstnih težav, strahu, jeze, nemoči.. ne občutim.
Prosim za vaše mnenje, hvala.
Lp, iby