rose22 ned. 6.nov.2011 13.36
Lil_ pozdravljena!
Sem sicer nova na tem forumu,pa se nekak vidim v tvoji zgodbi.
Tudi sama nisem dobivala tiste ljubezni,objemov,topline od svojih starsev. Imam starejsega brata,ki je dejansko mamin sincek in to mama dost ocitno tudi pokaze.Nikoli mi sicer ni bilo do materialnih dobrin,vedno sem zelela samo toplino,objem,dotik,ljubezen.Pa sem to dobila? Nisem.-za brata se je vedno vse naredilo,jaz sem bila delezna samo kritik in obsojanj,da nicesar nisem sposobna naredit dobro.
Pri 18-ih sem bila posiljena,kar je v meni pustilo dozivljenjski pecat.Nikoli nisem imela res dobrih prijateljic s katerimi bi se lahko pogovorila,podporo starsev nisem pricakovala,ker se jim nikoli niti nisem mogla zaupati. & let sem se borila sama s seboj z obcutki krivde,da sem za to kriva sama,dokler se nisem nekak postavila nazaj na noge,zacela govoriti o tem. Starsem nisem mogla pred oci in jim to povedati,sem jim pa napisala pismo.In kaj je bil njun odgovor? "In kaj naj zdaj midva nardiva?"
Brez kancka topline,socutja sta to rekla. Takoj po srednji soli sem dobila sluzbo in sla od doma.Nekak pocutla sem se bolj svobodno,srecno,ceprav ljubezni in topline se vseeno nisem imela.Ampak ni mi bilo treba poslusati ves cas kritik,obsojanj. Ne bom rekla,da je bilo moje zivljenje potem postlano z rozicami. Vsakega fanta ,ki sem ga spoznala,me je izkoristil za sex.Vmes sem spoznala fanta s katerim sva bila skupaj 1 leto,s katerim sem zanosila.Tudi njemu nisem bila nikoli vsec taksna kot sem.In ko sem zanosila,sem mu dala se eno moznost,da se spravi v red,pa je bilo vse kar sem dobila listek na hladilniku kaj lahko jem in kaj ne.Pa sem sla takrat domov,noseca,ponovno poslusala kritike,obtozvanja,neodobravanje.Rodila sem precudovito hcerko,ki pa je na zacetku sploh nisem mogla sprejet.Naredila sem samo tisto kar je bilo potrebno,potem pa sem jo pustila starsem,jaz pa sem jokala v sobi,bulila v racunalnik ali pa tv.Obcutek manjvrednosti v meni je narascal,ampak sem kljub vsemu kontrolirala vse skupaj. V 9-ih letih od doma,sem se selila 8x.Pac najemniska stanovanja,nikoli nisem imela srece s tem. Nazadnje,ko sem se mogla seliti je bila edina resitev,da se preselim v hiso stare mame,ki je v domu,hisa pa prazna. V zelo kratkem casu po selitvi sem spoznala fanta,ki mi je obrnil svet za 360 stopinj.Dal mi je vse kar mi je 30 let manjkalo v zivljenju,dal mi je ljubezen,toplino,sprejel me je taksno kot sem.Vem,da je on tisti pravi,tisti s katerim se zelim postarati.Cutim to v sebiAmpak zaradi starsev,ki so me imeli v oblasti vedno bolj,ker sem pac bila na voljo,ki so me lazje kritizirali,kako vse narobe nardim,kako sem slaba mati,je v meni zacel ponovno narascati obcutek manjvrednosti. Zaceli so se prepiri s fantom,za vse sem krivila njega,ga odrivala stran,zraven pa se sprasevala kaj se dogaja.
Tonila sem pocasi in vedno globje. Jest nisem mogla,se vedno ne morem.Shujsala sem 15kg v 3-eh mesecih. Nasmejati se nisem mogla vec,postala sem razdrazljiva,koncentracija me je zapustila,spomin je oslabel,pojavila se je tresavost rok,ki jo v sluzbi komaj prikrivam,razbijanje srca,tiscanje v prsih,slabost,brezvoljnost.Tega je bilo iz dneva v dan vec,vedno bolj pogosto,dokler nisem zacela odrivati tudi hcerke.Tulila sem na njo vsakic,ko mi je zelela kaj povedati,ves cas sem ji govorila naj me pusti pri miru.Ko je bila pri starsih,pa ko je prisel cas da pride nazaj domov je jokala,se vedno joce. Tudi temu fantu sem izrekla stvari,ki jih ne bi zelela nikoli izrect,ampak tist trenutek se preprosto nisem zavedala tega.
Vem,kaj se dogaja z mano.Poskusala sem mu razloziti,mu pojasniti svoje stanje,se mu opraviciti,vendar sem naletela na gluha usesa,moje besede so besede v prazno.Povedala sem tudi starsem,pa se obnasajo do mene kot da me ni.Ne govorijo z mano,razen tistih najnujnesih stvari.Povedala sem tudi kolegom,pa njihov telefon zvoni v prazno,ko poklicem.
Ostala sem sama kar je se tezje,pridejo dnevi,ko se preprosto ne morem prenasat,ko si zelim samo njegovega objema,tiste topline nazaj.Namesto tega jocem v blazino,jocem v odejo,pritiskam si ju na obraz,da zadusi moje krike.
Vem,da bo boljse,da bo bolecina popustila,da se bodo stvari obrnile na bolje.Samo tako tezko je biti sam v tem.