Imam hude probleme sama s seboj in s komunikacijo z ljudmi. Ker ne vem, kako naprej, se obračam na vas.
Problemi, ki jih imam sama s seboj vključujejo zelo nizko samozavest, občutek manjvrednosti, občutek, da sem neumna in grda, stalno sem nesproščena in nič več ne morem narediti spontano, vsako dejanjo pretehtavam. Vse to nima nobenega smisla, ker namreč, če skušam "objektivno" pogledati nase, vizualno nikakor ne zgledam slabo, tudi v šoli sem imela dobre ocene in sedaj študiram, nisem ravno najbolj birhten študent, ampak nekako se prebijam skozi letnike.
Kar se tiče komnukacije - največji problem je pogovor z ljudmi, ki jih ne poznam, v zadnjem času pa ne morem normalno komunicirat tudi z bližnjimi prijatelji. Enostavno zablokiram in ne dobim nikakršne ideje, kaj naj bi k debati dodala. Imam hude tremo nastopat, to vključuje tudi veliko tremo, ko se je treba pred veliko ljudmi predstavit in povedat, kaj te v življenju veseli.
Situacija je nevzdržna! Počutim se kot v okovih, kot da me nekaj stalno nazaj drži, prav ničesar več ne morem narediti spontano in stalno se počutim, kot najbolj beden človek na svetu.
Ko sem razmišljaja, kje je izvor mojih problemov, do odgovora nisem prišla. Vem pa, da se je problem začel v času pubertete. Ko nastopi, se začneš bolj zavedat svojega telesa in tudi duševno/karakterno se nekako oblikuješ. No in ko je to obdobje nastopilo pri meni, sem v trenutku dobila vse ideje, zgoraj zapisane - da joj, kako slabo zgledam, kako sem v bistvu bedna in kako so ljudje okoli mene bolj v redu.
Sedaj pa me zanima, ZAKAJ do tega pride? Vsak doživi v puberteti nevihto občutij, ampak običajno se to poleže, nekako se vse uravnovesi, ko odrasteš, ali ne? Zakaj so pri meni vsi ti občutki ostali? Kaj je tisto, kar je npr. moje prijateljice v puberteti naredilo bolj "flirtarske" - da so začele osvajati fante, so se začele "rihtati", nekako so se zavedale, da so ženske, ampak na pozitiven način. In ZAKAJ pri nas drugih nekaterih, je prišel samo občutek, kako smo grdi in le zakaj naj bi nas kakšen fant pogledal? Dala sem čisto banalen primer, ker so "prve ljubezni" tudi ena od stvari, ki jih prvič doživiš v puberteti ... Ampak problemi nikakor ne zavzemajo samo nizko samozavest, ko gre za ljubezenske zadeve, ampak vse, kar sem zapisala v uvodu.
Iščem odgovor ZAKAJ? ZAKAJ se človek tako počuti? Je to res neizogiben karakter, ker če je, s takim karakterjem ni smiselno živeti! Zakaj bi celo življenje živel v okovih in se počutil bedno. Moram iskati naprej, kje je izvor težavam? Kaj pa če ga ni, pa sem enostavno po naravi depresiven človek. Tega ne želim sprejeti!
Rada bi se veselila življenja in bila srečna zaradi malih stvari, pa ne znam kako ... Kaj pa če dejansko najdem razlog v kakšnem dogodku v preteklosti, kako narediti, da ne bi vplival na sedanjost? Kako pustiti preteklost za seboj in iti naprej? Tudi to me teži, nenehno premlevam dogodke iz preteklosti, če sem se kdaj osramotila ali kaj podobnega - vse to ostaja v meni, ne znam se "spucat".Če ima kdorkoli razlago na moje "zakaj", bi bila hvaležba odgovora. Pa tudi ideje, kako se znebit nesproščenih občutkov in okov ...
stara sem 23
p.s. nikoli in res nikoli ne mislim jemat kakšnih antidepresivov ali kaj podobnega, četudi bi se dejansko izkazalo, da imam "pravo" depresijo. pa že raje umrem, kot da sem celo življenje na tabletah, ki zagotovo iz tebe naredijo le bledo senco ... po možnosti še odvisen od nih rataš
