slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Želim se rešiti toksičnega družinskega okolja vendar... • Odnosi v družini • Psihoterapija forum

Želim se rešiti toksičnega družinskega okolja vendar...

Zlorabe (psihične, fizične, spolne), izguba bližnjega -
proces žalovanja ...

Želim se rešiti toksičnega družinskega okolja vendar...

Odgovor LovilkaSanj pet. 18.dec.2020 19.20

Spoštovani!

Na tem forumu ste mi vedno pomagali, ne pišem prvič. Pisala sem že o moji nekdanji zvezi, iz katere sem se uspela prebiti saj sem na koncu le ugotovila, da je bila toksična, o tesnobi in strahu pred izgubo bližnjih.
Kmalu zatem sem poiskala pomoč svetovalke in skupaj sva ugotovili od kod moj strah pred izgubo dejansko izvira. Ker sem še mlada, stara sem 24 let se ne znajdem in ne spoznam na določene stvari...

Resnično sem trenutno na dnu, zato pišem še tukaj. Prosim brez obsojanj, tudi tistih ki ne marate živali, prosim skušajte razumeti...Naj že v začetku povem, da sem si poiskala odlično svetovalko, ki mi je pomagala iz najhujših kriz prejšnje leto in mi je bila nekaj na voljo tudi letos. Pred meseci sem poskusila tudi z antidepresivi Ecytaro preko osebne zdravnice, čeprav sem proti tabletam. Ker resnično ne gre več.

Stvar je takšna. Odraščala sem v okolju kjer je oče konstantno pil, bila sem soudeležena v družinskem nasilju. Moja mama me je celo življenje "hujskala" proti očetu, nezavedno ali zavedno je iz mene hotela narediti njeno najboljšo prijateljico zato sem že kot majhna deklica bila vedno vmes, med njima in reševala njune zakonske težave. (Otrok tega NI dolžan) Odrasti sem morala prehitro. (Seveda ni bilo vse slabo) spomnim se prenekaterih noči, ko je oče iz sklepam da nezadovoljstva nad svojim življenjem pil in bil nasilen, velikokrat je prišel domov krvav, pretepen, enkrat celo z luknjo v nogi. Mama je ves čas poudarjala kako je slab, kako je slab mož, oče, me obračala in želela na svojo stran. Odnos med mamo in mano je skrajno NEZDRAV. Ona me želi preveč navezati nase, skozi se s svojimi težavami obrača name, za svoje bedno življenje krivi vse druge. Takoj ko imata ona dva kak problem v to vključuj mene. Ker sem sama zelo intuicijsko in čutno bitje takoj začutim energijo v zraku. In to me dela grozno anksiozno. Imam generalizirano anksiozno motnjo s katero se spopadam na razno razne načine ( narava, živali, hobiji, prijatelji, hribi, tek, branje, meditacija...) Skratka BORIM SE. So meseci, ko sem uspešna in srečna, so meseci ko se vse zgrne nad mano, zdaj vem da zaradi posledic v svojem okolju in travm iz otroštva,

Oče z nekim razlogom ni nikoli polagal posebne pozornosti meni, zato sem se naslanjala na stare starše, ki sta žal oba preminula in sedaj nimam od družine nikogar več, razen mame, morda oče zaradi matere ni našel pot do mene ali pa zaradi svojega življenja, težav v službi, njunem zakonu. Ne vem. Celo življenje sem bila prepričana, da mu zame ni mar in sprejela dejstvo, da se z menoj pač ne ukvarja, mi ne izkazuje ljubezni, me nikoli nič ne vpraša, kako sem, praktično ničesar ga nikoli ne zanima o meni, vmešal se je le takrat, ko se je bilo potrebno znesti nad mano.

Prejšnje leto se je spravil na mojo mamo in jo brcal, skušal tepsti moje živali, v želji da bi zaščitila svojo edino družino sem se postavila mednju in imela sva fizičen obračun. Kot majhna deklica sem jokala, kričala in se postavljala med njiju, tako sem celo življenje ščitila mamo. Ne bom šla v detajle, nad svoje starše ne bi nikoli položila roke, (čeprav jo je on nad mene že, in me vrgel po tleh, ko sem bila stara 19 let) vendar je brcal mamo, moje živali in kričal VSE VAS BOM POBIL, SPUSTI ME DO NJE (mame) UBIL JO BOM.
Zato sem se postavila vmes in mamo in živali skrila za svoj hrbet.
Sam pretep med nama je trajal nekaj časa, dokler ni mama poklicala policije, (kot že mnogokrat dosedaj) uspelo mi ga je fizično onemogočiti in v samoobrambi zadati nekaj zlomov, čeljusti, ličnici, nosu ipd.
Takrat sem bila psihično močna, kljub temu da sem si očitala in se žrla, ker sem roko položila na lastnega očeta. Celo življenje sem se ga bala in imela strah, da bo vzel nož in nam kaj naredil, ko je bil pijan je bil vedno neprepoznaven in nasilen. Zato sem v svojem otroštvu ogromnokrat jaz bila tista, ki je klicala policijo in jokala na kolenih naj me rešijo...mene in mamo. Takrat smo že skoraj sprožili ločitveni postopek, zmamo sva najeli odvetnico, mama je pouskala pomoč na CSD-JU, bi nama nekako pomagali. pa vendar moja mama nima karakterja in se grozno boji biti sama, raje izpostavlja mene, svojo lastno hči, kot oditi. Skrbijo jo tudi finance.

Tekom odraščanja sem ugotovila, da je oče zelo introvertirana oseba in vse svoje rane, bolečino nosi v sebi in ko kaj spije izbruhne z nasiljem.
Moja mama je na nek način izjemna oseba, dober človek, ima me neskončno, nezdravo rada, v enem momentu bi zame naredila vse, po drugi strani pa je ravno ona razlog za mojo trenutno krizo.

Prejšnje leto se mi je uspelo izvleči iz prvo 3 letne toksične zveze in kmalu za tem iz 6 let trajajoče toksične zveze s partnerjem, ki mi je počel grozne stvari in takrat sem resnično šla čez svoj največji strah, ga izgubiti, in se naučila biti sama in srečna. ( o njem sem nazadnje tudi pisala, naj povem da je stvar ne, samo da se je ponovila, še poslabšala se je, naredil je res grozno stvar in sem ga vrgla iz življenja, čeprav s težkim srcem) Bila sem srečna, sreča je trajala, užila sem življenje na polno, se obkrožala s pozitivnimi, stabilnimi prijatelji, s poštenjaki in počela stvari, ki so me osrečevale in mi pomagale. Vključno z naravo, živalmi in potovanji z najboljšo prijateljico. Učila sem se prepoznati čustvene vampirje, toksične ljudi in jih odstranjevati iz življenja. Življenje je bilo lepo.
Do julija 2020. Ko smo šli s starši na dopust je eskaliralo. Kot eskalira vsako leto. Mama se je psihično znašala nad mano, ker je oseba ki mora imeti vse pod kontrolo in je večna žrtev, če tega ne dobi sledi izbruh. Vertjetno tudi očetu ni lahko zraven nje, oz. vem da eden drugega ubijata. S tem pa tudi mene, ker čeprav se trudim distancirati in izolirati od njune zveze, me mati konstantno vleče v to. Skratka na dopustu je bila živčna razvalina, ker je nesrečna z očetom, ni pa čustveno sposobna in dovolj močna biti sama, to je njen največji strah. Zato se je znašala nad mano, se vtikovala v mojo prtljago, kako imam zložene ali ne zložene stvari, iskala prepire in znorela za vsako stvar. Dobesedno vsak dan je imela nek izpad in se znašala ali nad mano ali nad očetom. Motilo jo je kako govori z njo, kako ne govori z njo... Dokler ni nekega dne po tistem, ko sem zjutraj pometla hiše in spakirala stvari, prišla z mojo potovalno torbo, jo vrgla predme in mi začela stvari metati ven češ kako niso dovolj dobro zložene. Seveda sem se kot vedno postavila zase, ker mi je bilo dovolj stresa in vsega in sem ji povedala kako vpliva name, na očeta, kako mora imeti vse pod kontrolo in če nima, je ogenj v strehi, povedala sem ji, da je ONA MOJA MAMA in ne jaz njena in da me čustveno UBIJA, ko zahteva od mene, da sem njen osebni terapevt. Da jaz nisem tega DOLŽNA. Povedala sem ji, da tega ne ZMOREM VEČ. Njune zveze, prepirov, znašanja nad mano, psihičnega, fizičnega nasilja. In da je ne mislim več ščititi, se izpostavljati ČE SE ONA NE MISLI SPRAVIT V RED in si pomagati.

Šla je v zgornje nadstropje, ni spregovorila z nobenim od naju, se nažrla tablet in spala. Jaz pa sem s svojimi psi jokala zunaj pred kočo v naravi.
Po vrnitvi iz dopusta so se stvari stopnjevale. Spet z njenimi izbruhi. Naj povem, da ONA NE ŽELI POMOČI. Ne terapevtske, ne nasvetov.
Vse sem že poskusila, verjemite.

Primer. Bila sem v svoji sobi, zunaj je grmelo,imela sem odprto okno, in je iz sosednje sobe (2m razlike) nisem slišala, da me je klicala naj zaprem okna. Ko sem jo slišala sem se takoj odzvala in jo vprašala kaj potrebuje. Name je začela kričati, da se nalašč delam "noro" da je nimam rada, da se pretvarjam, da me BAJE eno uro klicala, da sem ista kot "foter"
Takrat sem imela po burnem prepiru že drugi breakdown.
Moja anksioznost je rastla. Kljub vsemu sem se borila in obkrožala z družbo, živalmi, dolgimi pohodi 20, 30km v naravi.

Nekega dne pa je ponovno eskaliralo. Dobila sem jo, ko je v sosednji sobi, po prepiru z očetom, odmevalo je po celem stanovanju ko je pisala poslovilno pismo.

Ker ji je uspelo mene nanjo navezat na nezdrav, paničen način, grozno se bojim, da bi jo izgubila,. moj največji strah, saj mi je edina ostala od družine (dedek, ki mi je bil nadomesten oče, je preminil, babica prav tako) v tistem trenutku nisem vedela ali misli resno ali išče pozornost, sem ji vtrgala poslovilno pismo iz roke. Tisti dan je kričala, metala stvari, totalno zafrustrirala očeta, jaz sem celo noč hodila preverjat če še diha... UBILO ME JE. Videti lastno mamo, ki jo imam neskončno rada sred živčnega zloma, z grožnjami s samomorom. NOBENE pomoči ni želela, pa ima kontakt moje svetovalke. NOČE si pomagati.
Reče " Kaj mi bodo dali drugega moža?" Ves čas je kričala, da se bo ubila. In mi v naslednjih dneh celo povedala, da je že imela plan kako in mi ga izdala.

Tako uničuje mene, ki jo obožujem in ji želim pomagati, čeprav sem se naučila držati neko distanco in morda je ravno zato, ker sem ji dala na dopustu jasno vedet, da več NE BOM posrednik med njo in očetom in njen osebni terapevt, morda je zato pisala poslovilno pismo....

Moja mama ima veliko vrlin, vedno mi je stala ob strani, mi nudila vse, mi omogočila lepo življenje, vse sem ji lahko zaupala. Pa vendar je bilo ogromno na nezdrav in toksičen način in katerega me je prilepila nase. Do mojega 13 leta me ni spustila niti do trgovskega centra, ker bi se mi lahko kaj zgodilo. Zavijala me je v vato in me oropala samostojnosti. Vse je delala namesto mene in sedaj imam grozne težave s samozavestjo.

Kljub vsemu, čeprav me je, ko se je z menoj v šoli učila matematiko ( mislim, da resnično sem dislektik in mi matematika resnično ne leži) zmerjala, da bom ceste pometala, da sem nesposobna, da sem glupa, neumna, da mi nič ne gre, da sem zabita...

Sem kljub vsem dejstvom, da imam zlomljenega duha in samozavest (ČEPRAV SE TRUDIM in delam na sebi, se dajem v situacije, ki bi mi jo zvišale, se trudim postati samostojna) prišla do točke ko vidim edino rešitev. ITI NA SVOJE. Se rešiti tega okolja, jo nehat ščitit, se obremenjevati samo s tem kaj ji bo on storil, da si bo sama kaj naredila...

Letos sem nehala delati kot varnostnica in sva z mamo odprli skupno podjetje s.p, kjer ji vsak dan pomagam, zraven pa še fotografiram ljudi in živali, ter pišem članke za revijo, zanje tudi fotografiram.
Ker prodajo delava skupaj, brez mene ona ne zmore, v smislu fizičnega dela, saj ima kup zdravstvenih težav (pljuča, srce,) in jaz delam vso fizično delo in del prodaje, tiščim 250 kg težke voze večkrat dnevno po hribu do skladišča, nalagam robo in se soočam s svojim strahom s štetjem denarja in matematiko, ker gre za delo, kjer je ključeno tudi to.
Tako, da zdaj sem vsak dan 7 ur na delovnem mestu z njo, pa še doma. Ko sem doma se seveda umaknem in me ni doma skoraj nič. Skuham, pišem članke, preuredim fotografije, jem, spim, ostalo ME NI. Sem v naravi s psi ali s prijatelj.

Zdaj pa k problemu.
ŽELIM NA SVOJE.
Vendar, ker sva trenutno komaj odprli s.p in zaradi korona krize ne veva kako bo naslednjo leto še nimam stabilnih financ.
Kako preživeti to obdobje, dokler še ne zmorem na svoje? KAKO sploh na svoje? Četudi bi delala kot varnostnica sli prodajalka so plače MIZERNE.
Vzeti kredit pri 24 letih, je to sploh pametno, imam 3 živali, dva psa in mačko, KDO me bo vzel, kateri najemodajalec?
KAJ NAJ STORIM?
Počutim se v resnično brezizhodni situaciji...
Imam dni, tedne ko se držim, vendar od poletja že grozna nihanja, izbruhe jeze, histeričnega joka, anksioznosti, ne spim......Osebna zdravnica mi je rekla, da imam zdaj zraven še depresijo.
Začaran krog. Sem brez partnerja prvič po svojem 13 letu.
Kako naj samska mlada punca s 3 živalmi gre na svoje?
Dokler ne bodo finance zazihrane tako nimam kaj razmišljati..

Ali sploh lahko dobim kredit, kakšni so pogoji?
Najemnine so drage, bi morda za ta denar raje vzela kredit na 20, 30 let?
Želela bi si v neko starejšo hišo ali celo kmetijo, da imam prostor za živali...Oni so moja družina, upanje.
ČE sploh dobim to možnost, ...Kakšne možnosti sploh imam?
PROSIM pomagajte mi.
Iskala bi hišico ven iz mesta cca 15-30 min.
Seveda ne vem če bi mi kredit sploh odobrili in koliko.
Ali sploh lahko upam?
To mi daje edino upanje...

Kaj bi vi storili v mojem primeru?
Po poklicu sem trgovka in varnostnica, ukvarjam se s fotografijo in pisanjem člankov.
Zato se mi s.p zdi izjemna priložnost pa čeprav moram požreti in delati z mamo.
Vsaj lahko poleg prodaje še fotografiram in pišem.

Zaenkrat bom zaposlena kot delavec, s.p je preko moje mame.
ALI SPLOH LAHKO DOBIM KREDIT?
Prosim za nasvete...res ne zmorem več... Samo proč bi šla, vzela živali in šla.
Na ljudi se ni moč zanašati, zato na nekega partnerja ne mislim čakati...

Najlepša hvala za pomoč!
LovilkaSanj
 
Prispevkov: 6
Član od: pet. 28.dec.2018 21.31

Re: Želim se rešiti toksičnega družinskega okolja vendar...

Odgovor Nevenka tor. 22.dec.2020 19.14

Pozdravljena,

na večino tvojih vprašanj ti v bistvu ne znam svetovati. Nisem svetovalec za kredite niti nepremičninski trg. Mogoče se bo oglasil še kdo, ki ti bo o tem vedel kaj več povedati.
Prav gotovo pa ti lahko rečem, da je pomembno, da nekaj narediš čim prej. Verjamem, da ima s.p. skupaj z mamo neke prednosti, vendar si tako praktično zvezana z njo in s tem s svojim toksičnim okoljem. Vem, da je težko, vendar poskušaj razmišljati samostojno, kaj lahko narediš sama, kako lahko odideš čim dlje od staršev in okolja, ki te obremenjuje. Vedno obstaja kakšna možnost.
Veliko si že naredila, veliko prestala, zdaj te čaka pa še ta korak v samostojnost. Vem, da so tvoje živalice tvoja družina, vendar je mogoče vsaj za začetek za iskati tudi druge možnosti. Mogoče jih lahko začasno pustiš doma, sama pa se preseliš, ko boš pa zmogla ali našla primerno možnost, pa jih vzameš k sebi.
Pomembno je, da se nasloniš na lastne, samo tvoje moči, skupno podjetje s človekom, kot je tvoja mama, je verjetno vse prej kot varna naložba. Še bolj pomembno pa je, da se fizično odseliš, pa čeprav mogoče še kakšne stvari delata skupaj.

Kar se tiče nihanja razpoloženja in anksioznosti pa bi bilo dobro poiskati strokovno pomoč, mogoče tudi v obliki zdravil. Čeprav je tvoja depresija rezultat situacije, v kateri si in mislim, da se bo sama po sebi precej popravila, ko se bo spremenilo tvoje okolje.

Veliko poguma in vse dobro
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 681
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana


Vrni se na Odnosi v družini

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost